Woolf, Virginia: K svetilniku

Leto izida: 2004Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Virginia Woolf od angleških književnic najverjetneje ni tako znana kot Jane Austen (Prevzetnost in pristranost), niti ne tako kot Charlotte Brontë (Jane Eyre – slov. Sirota iz Lowooda), kaj šele kot Agatha Christie s svojima ciklusoma o Poirotu in Gospodični Marple. Zaradi zahtevnosti njenega pisanja je v širši svetovni javnosti sicer bolj znana po svojem zasebnem življenju kot duševno bolna pisateljica z vmesnim istospolnim obdobjem, ki je naredila na začetku 2. svetovne vojne samomor, do neke mere iz podobnih nagibov kot svetovno znani nemški pisatelj Stephan Zweig s svojo ženo.

Virginijo Woolf s svojim delom kot izrazito predstavnico modernističnega romana lahko najraje berejo tisti bralci, ki jim psihološka poglabljanja, predvsem pa poezija nista tuja. Pravzaprav se v tej njeni knjigi poezija čudovito preliva v prozo, kot da bi roman deloval tudi kot določena oblika poezije. K svetilniku zahteva izredno bralčevo zbranost zaradi sledenja človeškim miselnim tokovom, kot so vtisi, opažanja, asociacije, miselni prebliski in spomini, ki se prepletajo med seboj, in s pesniško občutenimi opisi okolja. S to njeno knjigo (in ne samo z njo) je mogoče razumeti Svetlano Slapšak, ki je pisno navajala v svoji kolumni (v vsaj v eni izmed sobotnih prilog mariborskega Večera), da so ženske zvečine boljše bralke kot moški (posledično tudi pisateljice), o čemer je tudi govorila (v mariborskem Salonu uporabnih umetnosti). Preprosto zato, ker so ženske po naravi temeljitejše – resneje jemljejo življenje.

Virginia Woolf v maniri modernističnega pisanja pušča dogajanje ob strani, več ji je do opisovanja dogajanja v zavesti in do opisov okolja. Zgodba romana, ki ima tri dele Okno, Čas teče in K svetilniku, je dokaj preprosta.

Prvi del, Okno obravnava življenje na škotskem otoku na katerem preživlja družina Ramsay z osmimi otroki poletne mesece. Poglavar družine g. Ramsay je filozof in univerzitetni profesor, ki vabi k sebi študente in ugledne ali vsaj obetavne učenjake humanističnih znanosti. Njegova žena kot gostiteljica skrbi za dobro počutje gostov. Med drugim načrtujejo izlet s čolnom do svetilnika, kar zlasti navdušuje sinčka Jamesa. Ker se obeta neurje, izlet odpade. Kljub temu ga. Ramsay vneto plete temnorjave nogavice za svetilničarjevega sina s tuberkuloznim kolkom. Višek romana, vsaj z vidika medčloveških odnosov predstavlja slavnostna večerja, ki jo priredita Ramsayjeva.

V drugem delu, Čas teče, se bralec v letih po koncu 1. svetovne vojne sooči s postopnim propadanjem (les trohni, tapete odpadajo s sten) zapuščene lesene hiše, v kateri so poleti živeli Ramsayjevi, z nenadno smrtjo ge. Ramsay, njenega sina, izredno bistrega Andrewa, ki ga je raztrgala granata v Franciji med 1. svetovno vojno, in smrtjo lepe hčere Prue zaradi zapletov med nosečnostjo.

V tretjem delu, K svetilniku, se nekega poletja, deset let pozneje, v hišo, dostojno očiščeno in pripravljeno za bivanje, ponovno naselijo sicer v zmanjšanem številu Ramsayjevi in skušajo priti do svetilnika. V čolnu sta poleg g. Ramsaya še James, njegova sestra Cam in stari ribič s svojim sinom. Kljub razburkanemu morju jim zahvaljujoč Jamesovi spretnosti in odločnosti uspe priti do svetilnika. Njihovo vožnjo z obale otoka opazuje Lily Briscoe, ki že od vsega začetka romana slika na platno eno samo sliko. Sliko konča v trenutku, ko čoln pristane ob svetilniku.

Osrednji osebnosti romana sta zakonca Ramsay. Prav zaradi pisateljičinega podrobnega opisovanja miselnega dogajanja v njiju samih in v ljudeh, ki ju obdajajo, nista enostransko prikazana junaka. In v tem je veličina pisanja Virginije Woolf (vsaj) v tej knjigi. Kljub svoji določeni izjemnosti sta zakonca Ramsay človeka z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, kar zlasti velja za g. Ramsaya. Kot učenjak se boji, da ga sčasoma ljudje ne bodo več brali, globoko trpi, da mu žena niti enkrat v njunem navzven brezhibnem zakonskem življenju ni rekla, da ga ljubi, ne da bi se vprašal, zakaj. Še leta po ženini smrti vztrajno pričakuje, da mu bodo ljudje kar naprej izkazovali sočutje. Zna tudi biti neizmerno egocentrični družinski diktator, ki glasno uveljavlja svojo voljo, ne zna pa pohvaliti svojih otrok, na primer Jamesovega izrednega obvladovanja čolna na razburkanem morju med plovbo k svetilniku, čeprav je mladenič takrat prvič krmaril čoln in ga je stari izkušeni ribič glasno pohvalil. Ga. Ramsay, izredna lepotica tudi pri petdesetih letih, je dobra mati in že kar preveč vneta gostiteljica. Njena želja, da bi se ljudje čim več poročali ter si ustvarili družino, že prehaja v nadležnost, če že ne v obsedenost. Pare, ki bi lahko po njenem mnenju sodili skupaj, pošilja na sprehode po otoku. V celoti gledano ima ga. Ramsay več dobrih lastnosti kot njen mož, je bolj priljudna, predvsem pa globlje dojame življenje kot on, čeprav jo ima Lily za gospodovalno in včasih naduto, predvsem pa za nerazgledano.

Pri opisovanju duševnosti g. Ramsayja Woolfova dokaže, kako globoka poznavalka psihologije je. Tako ji g. Ramsay služi kot primer za obsesivno – kompulzivne motnje. V knjigi pogosto vzklika verze iz junaških pesmi na primer: „V strašni toči bomb in strelov, jezdili smo dobro, smelo. Eden se je spotaknil” ali pa ponavlja določene stavke: „Poginili smo. Vsak sam” No, tudi misli ge. Ramsay večkrat prekinja skrb zaradi plačila petdesetih funtov za rastlinjak.

Glavna junakinja romana je pravzaprav Lily Briscoe, ki deluje samozadostno, kar ji priznava ga. Ramsay. Ona je nosilec miselnih tokov, kar pride do izraza zlasti v zadnjem delu romana. Je borka, pravzaprav iskalka. Zaveda se, da bodo njeno sliko, ki jo dokonča v trenutku, ko Ramsayevi pristanejo ob svetilniku, slej ko prej sneli z okvirja, jo zvili in jo odložili pod posteljo, kar je ne bega. Zanjo je bistven proces ustvarjanja kot najvišja oblika miselne dejavnosti. Lily ni privlačna. Ima poševne oči in stlačen obraz. Najverjetneje gre za žensko z azijatskimi potezami, kar ne velja ravno za evropski lepotni ideal. Torej se Woolfova pri opisu Lily oddalji od kanona ženske lepote v literaturi, po katerem naj bi bila glavna junakinja ne samo lepotica po zunanjosti, ampak lepa tudi notranje. Bila bi naj inteligentna, razgledana, plemenita in kaj še vse. Zanimivo je, da v romanu obe izredni lepotici, ga. Ramsay in njena hči Prue, predčasno umreta, kar ni edini od simboličnih prikazov, ki jih v tem romanu ne manjka.

Največji simbol je svetilnik s svojima dvema kratkima žarkoma in enim dolgim, ki božajo notranjost hiše, ki so jo najeli Ramsayji. Svetilnik ni samo prispodoba svetlobe kot simbola svobode ali razsvetljenja, ampak je tudi grozeč steber na čereh ob razdivjanem morju, ki kaj lahko razbije čoln, ki sem mu hoče približati. Je hotela Virginia Woolf s svetilnikom povedati, da se je za svobodo ali za razsvetljenstvo treba boriti in biti pripravljen na samožrtvovanje? Ali pa, da ima tisto, kar pojmujemo kot pozitivno, tudi svoje temne, uničevalne strani? Drugi simbol je oljna slika, ki jo slika Lily Briscoe pri obeh svojih obiskih. Sočasnost med pristankom čolna pred svetilnikom in končno potezo, ki jo na sredino slike nanese Lily, nikakor ne more biti naključje. Oboje lahko razumemo kot zaključno dejanje nekega življenjskega obdobja, ki ga je pri Jamesu zaznamoval odpor do vsemogočnega očeta, pri Lily pa odpor proti seksizmu – ženske ne znajo niti slikati, niti pisati.

Svojevrstno simboliko, ki si jo bralec lahko razlaga na več načinov, ima pletenje temnorjave nogavice tudi po tem, ko postane jasno, da si svetilnika zaradi slabega vremena ne bo mogoče ogledati. In ponavljajoče se zapiranje oken, polknic in vrat, kar je posledica prepirov med zakoncema Ramsay, po katerih jih želi ga. Ramsay zapreti, da mož v svojem besu ne bi treskoma loputal z njimi. Tragično simboliko prikaza malomeščanstva je razbrati med večerjo, ko se samotarskemu bralcu, kasneje uspešnemu pesniku Augustusu Carmichaelu zahoče še en krožnik juhe, kar je predvsem za g. Ramsayja zgražanja vreden zdrs v bontonu. Svoj simbolni pomen ima tudi grozljiva nagačena merjaščeva glava v eni od otroških sob, ki si jo lahko razlagamo kot (malo)meščansko postavljanje tudi na škodo dobrega počutja svojih otrok.

Dela Virginie Woolf primerjajo z deli njenega velikega sodobnika Jamesa Joycea. V tem delu lahko bralec opazi bistveno razliko glede na James Joyceov roman Ulysses. James, ki od blagega dečka zrase v upornika proti tiraniji za vsako ceno, bi veslaje v čolnu najraje zabodel svojega vase zavarovanega (in obenem tako izgubljenega) očeta, ne pa, da bi si želel zbližati se z njim.

Miselni tokovi v knjigi Woolfove vsebujejo spoznanja globokih življenjskih resnic, ki bi jih lahko preoblikovali v aforizme. Tako kot Lilyjino razmišljanje o ljubezni med slavnostno večerjo v 17. poglavju prvega dela: „Pa vendar, si je rekla, pojejo ode o ljubezni kar svet stoji; zasipavajo jo z rožami in venci; in če jih povprašaš, ti bo devet od desetih ljudi odgovorilo, da si ne žele ničesar drugega kot ljubezen; in vendar čutijo ženske, če sodi (Lily) po svoji izkušnji ves čas: To ni tisto kar si želimo; ni je bolj utrudljive, otroške in nečloveške stvari kot je ljubezen; čeprav je tudi lepa in potrebna....”. V tem razmišljanju je zaslediti tudi feministični pogled na svet, kar pri Woolfovi ni redkost. To potrjuje tudi v romanu večkrat ponovljena izjava, češ da ženske ne znajo ne slikati, ne pisati, ki je globoko prizadela Lily in se ji je trajno vtisnila v spomin.

K svetilniku je izrazno in miselno bogata knjiga. Dejansko je zahtevna knjiga za zahtevno bralstvo in je ena tistih, ki jo je treba večkrat prebrati. In učinkuje kot osemtišočak na izkušenega alpinista, ki mu vsak vzpon nanj predstavlja nekaj novega. Za širši krog zahtevnih bralcev je K svetilniku upravičeno kultna knjiga. Morda celo bolj kot Orlando?

Borivoj Breže

Komentar

Ivan murko
14.10.2018 17:05:18
Želim prebrati knjigo.
Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.