Szczygieł, Mariusz: Gottland

Leto izida: 2012Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Knjiga pod zgornjim naslovom zajema dobršen del češke zgodovine od zadnjih dvajsetih let devetnajstega stoletja do pravzaprav današnjih dni. Mariusz Szczygieł, poljski novinar in pisatelj je dokazal, kako dober poznavalec češke duše je, ne samo zgodovine. Szczygieł deluje v Gottlandu kot da je polnokrvni Čeh. V Gottlandu ni razkošnega humorja kot ga je najti v Jaroslav Haškovi Politična in socialno zgodovino stranke v duhu zmernega napredka v mejah zakona, se pa Szczygiełova knjiga približa kafkovski absurdni realnosti (Proces).

Gottland je jemati predvsem kot zgodovinsko knjigo, zlasti ko gre za stalinistični sistem obvladovanja državljanov in za obdobje tako imenovane normalizacije, ki se začenja po letu 1969 in konča v letu 1990. V knjigi se vrstijo opisi postopkov, s katerimi oblast pritiska na državljane. Primeri: določeni pisatelji imajo dolgoletno prepoved objavljanja, zato svoje dela predajajo tistim pisateljem, ki jim je še dovoljeno objavljati. Uglednim ustvarjalcem in novinarjem se prepove njihovo poklicno delovanje in se jih primora, da opravljajo najmanj zahtevna dela kot so čistilka, pomivalec trgovinskih izložb, nočni čuvaj, čistilec oken, delavec v kanalih ipd. Emil Zátopek, znameniti češki atlet iz štiridesetih in petdesetih let z vzdevkom „češka lokomotiva”, je moral zato, ker se je javno izrekel proti intervenciji Varšavskega pakta leta 1968, delati v rudniku urana. Za nekatere od njih se ni moglo na pokopališčih najti parcel za pokop. Elektronsko prisluškovanje in vrinjevanje ovaduhov v najintimnejše zasebno življenje je bilo tako domiselno in razširjeno, da je bila norišnica edini kraj, kjer vsi ljudje lahko povedo, kaj zares mislijo. Dejansko gre za pekel, vendar ne takšen, kot sta si ga zamislila Dante in filmski režiser Pier Paolo Passolini. To je pekel, kot ga je definiral Sartre: „Pekel so ljudje okoli nas.” Ob vsem tem mračnjaštvu si je težko predstavljati, da so kljub vsemu na Čehoslovaškem napisali takšno literaturo kot so Čas nespečnosti (naslov knjige z izborom češke kratke proze s knjižne zbirke Kondor), posneli filma Zlatolaskine ljubezni, Strogo varovani vlaki in popevko Kam hodi veter spat.

Tak pekel vzbuja strah in kot edini možen odgovor nanj je prilagajanje - vsaj na Češkem. Že pod Nemci so Čehi videli možnost delati za Nemce ali delati za Nemce. Ali kot je zapisal Vaclav Havel v svojem eseju o moralnem propadu družbe kot posledici vsesplošnega strahu. Ta se sicer ne kaže navzven. Če povzamemo po Havlu: večina ljudi daje vtis kot da so zadovoljni in samozavestni, vendar v kolektivni zavesti vlada trajna in povsod prisotna ogroženost. Različne oblike prilagajanja samoumevno veljajo kot edini učinkoviti način samoobrambe. Bolj jedrnat je češki pisatelj Egon Hostovski, ki je emigriral že leta 1948: emigriral je pred samim seboj.

Szczygiełjev stil je jedrnat, reportažen, nikakor pa ni suhoparen. Nasprotno, je duhovit in veliko pove zlasti ko gre za dejanja junakov in „junakov”, ki jih je v knjigi znatno več kot junakov, zlasti še pri tem upoštevamo celoten češki narod. Zlasti še, ker za dogajanje v preteklosti dosledno uporablja sedanji čas, kar mestoma poudarja dramatičnost, tragičnost in grotesknost. V tej knjigi si nenehno podajata roko ironija in grotesknost, v kolikor nista eno v drugem.

Po svoji zgradbi je Gottland knjiga (niti ne tako kratkih) zgodb, v katerih se prepletajo udarni (od)stavki z opisom dogajanja iz polpretekle zgodovine. Razen tega se v Gottlandu pojavljajo med zgodbami, obsegajočimi po vsaj dvajset, če že ne trideset strani tudi po pol strani kratke zgodbe, ki so nekoliko daljše anekdote. Tako je Szczygieł v eno izmed njih v Gottland vnesel tudi kratko zgodbo o Ivani Zelníčkovi, češki manekenki, prvi ženi predsednika Donalda Trumpa, in jo začinil z njeno lastno duhovitostjo o ženskah.

V Gottlandu se zvrstijo življenjske zgodbe dinastije tovarnarjev Bata, filmske igralke Líde Baarove, kiparja Otokarja Šveca, pisatelja Jana Procháske, pevk Helene Vondráčkove in Marte Kubičkove, pisatelja Edvarda Kirchbergerja, alias Karla Fabiana, plastične kirurginje in političarke Jaroslave Moserove in računalnikarja Zdenka Adameca.

Tomaš Bata je tehnološkem inovator kot sta bila Ford in Renault. V Ameriko odide podobno kot je Peter Veliki odšel na Nizozemsko in v Anglijo, da bi pridobil tehnološko znanje zahodnega sveta. Genialno pa je domiseln tudi na poslovnem področju. Nasledi ga brat Jan Antonin Bata, ki uvaja na prvi pogled moderni, ne pa tudi humani kapitalizem. Gradi naselja z dvodružinskimi stanovanjskimi hišami, da bi imel večjo moč nad delavci in da bi se ti lažje nadzirali med seboj. Hiše so premajhne zato, da bi bili delavci čim več svojega prostega časa prisiljeni preživljati izven svojih hiš v posebej za to zgrajenih objektih. Namesto alkohola bi morali piti mleko, da se ne bi opijali in s si tem zmanjševali delovno sposobnost. Jan Antonin je predhodnik kasnejše nacistične (Kraft durch Freude) in stalinistične „skrbi za delovnega človeka”. Po učinkovitosti in razpredenosti nadzora nad ljudmi je bil morda še doslednejši od obojih.

Lída Baarova, največja češka filmska igralka doslej, je bila svoj čas ljubica nacističnega ministra za propagando Göbbelsa. Čeprav je njena slovanska lepota prevzela celo Hitlerja, je Göbbelsu prepovedal družiti se z njo, njene filme pa umakniti iz sporeda. Za dogajanje v nasilno pripojeni domovini še pred začetkom 2. svetovne vojne ni kazala zanimanja, ker zaradi snemanj naj ne bi imela časa. Po vojni se je izkazalo, da se je z Nemci družila izključno zaradi snemanja filmov. V tujino je pobegnila leta 1947, še preden je postala Čehoslovaška komunistična država. Vanjo se je vrnila leta 1989. Po vrnitvi so prišle na srečanje z njo v veliki dvorani praške monumentalne palače Lucerna trume oboževalcev. Prva vprašanja v vseh intervjujih so zadevala Göbbelsa. Pred kremiranjem 9. februarja 2001 so se ljudje poslavljali od nje opravičujoč jo s seksistično opazko, češ da je bila samo ženska.

Otokar Švec, je bil avtor orjaškega kipa Stalina, največjega na svetu, ki so ga postavili 01. maja 1951. Potem ko je opazil, da partizanka v eni od z obeh skupin češkega in sovjetskega ljudstva, ki sledita diktatorju, sega rdečearmejskemu vojaku v razporek, je v svojem stanovanju naredil samomor. Preiskovalni organi so vdrli v Švečevo stanovanje petdeset dni po njegovi smrti.

Šele leta 1962 so z miniranjem odstranili Stalinov spomenik, saj so bili Čehi zadnji v Varšavskem paktu, med katere je prišla politična odjuga po Stalinovi smrti. O obstoju in rušenju spomenika niso pustili nobenih sledov. Kot da ni nikoli obstajal.

Jan Procházka, pisatelj in scenarist nagrajenih filmov, ki ne ve, da ima v svojem stanovanju vgrajenih devet mikrofonov, se pred domačim televizorjem sooči z dejstvom, da v oddaji Pričevanja z bregov Seine predvajajo njegove izjave, čeprav še nikoli ni bil v Parizu. Za cikel radijskih oddaj z nadaljevanji O profesorju Černem in drugih so prav tako posneli prisluškovanja njegovih izjav na profesorjevem domu, zraven pa še profesorjeve, Havelove in še čigave. Procházka je napisal že po sovjetski intervenciji scenarij za film Uho (miniaturni mikrofon z anteno, dolgo kot trepalnica), enega izmed najboljših filmov v češki zgodovini. Posneli so samo eno kopijo in jo držali v bunkerju dvajset let. Za Uho je Procháska napisal: „Ta zgodba je izmišljena. Stvari, ki so se zgodile zares, so bile veliko strašnejše.” Po njegovi smrti so vzeli iz obtoka vse njegove knjige.

Helena Vondráčkova, Marta Kubičková in Vaclav Neckář so sestavljali češki sanjski trio Golden Kids, ki je osvojil pariško Olympijo. Ker je Marta pela pesmi Boba Dylana in Arethe Franklin, so jo začeli onemogočati že pri glasovanju za zlatega slavčka za leto 69, najvišjo češko nagrado za pevce zabavne glasbe. Kar naenkrat so se ob koncu šestdesetih let ali na samem začetku sedemdesetih pojavili posnetki fotomontaže v kateri je prikazana Martina glava na nekem golem ženskem telesu. Njena nadaljnja kariera je bila s tem zapečatena za več kot dvajset let. Pesmi, ki jih je svoj čas pela Marta, so na čehoslovaškem radiju in televiziji umaknili s programa. Zaposlitve ni našla nikjer. Preživljala se je z izdelavo plastičnih medvedkov. Kljub odrinjenosti je imela toliko poguma, da je kot edina izmed popularnih zvezd podpisala Listino 77, ki je nastala na pobudo Vaclava Havla po sojenju rokovskim glasbenikom The Plastic People of the Universe. In vendar ni obsojala nikogar in se čudila ničemur. Privolila je celo, da po več kot dvajsetih letih nastopa skupaj s Heleno, ki je sodelovala ali pa vsaj sklepala kompromise z režimom. Večno smehljajoča se in prijazna Helena je bila ljubljenka javnosti. Vendar njej, visoki plavolaski, niso ploskali s takim navdušenjem kot starejši, nižji in črnolasi Marti. Zato ker je Marta znala kljub vsemu ohraniti svoje osebno dostojanstvo.

V dogajanja z obema ženskama avtor vpleta tudi zgodbo Karla Gotta, češkega Presleya in Pavarottija obenem, Gotta (boga) češke zabavne glasbe, ki so mu zaživa postavili muzej z imenom, kot ga ima knjiga. Ljudi očitno ni motilo, da se je uklonil režimu, ne da bi ga to niti najmanj motilo. Še njegovo spolno nenasitnost, v tem je podoben pokojnemu jugoslovanskemu idolu Ivu Robiču, so občudovali kot božji dar.

Eduard Kirchberger alias Karl Fabian je bolj patološko odurna kot tragična ali groteskna oseba v galeriji likov iz Gottwalda. Je novinar, dejaven pisatelj v več kategorijah: piše tudi socialistično obliko plaže, je pisatelj za otroke in ne nazadnje scenarist. Ta večno nasmejani človek, ki se vedno smeji z zaprtimi usti, skuša ustreči vsakomur. Med vojno je izdal Nemcem svojo bivšo ženo, njene starše in trinajst tovarišev, po njej pa se je njihovim družinam pisno opravičil. Te so mu zagrozile, da je zanj bolje, če odide s Prage zaradi česar se je Eduard Kirchgeber preimenoval v Karla Fabiana. Tik pred zamenjavo demokratičnega parlamentarnega sistema s komunističnim 1948 je svojemu uredniku in poslancu Veverki napisal goreče pismo, da nasprotuje tudi zaradi bodočnosti svojih otrok nedemokratičnemu sistemu. Nedolgo za tem je v svojem pismu za sprejem v partijo dodal opravičilo, da je bil pijan, ko je pisal pismo Veverki. Še ni dobil odgovora ali je sprejet v partijo ali ne, ko je pobegnil iz Čehoslovaške v Zahodno Nemčijo, ker da pošten človek ne more živeti v komunističnem peklu, a se že čez dva meseca vrnil. Ponudil se je za sodelavca varnostne službe, nato pa je raztrobil naokoli, da je njen agent. Izda bogato Žofijo, ki želi pobegniti iz Čehoslovaške, nato pa jo o svoji izdaji tudi obvesti, da bi se lahko rešila.

Ob vsem tem bi morda nekdo pomislil na Švejka. Nikakor! Švejk ni nikomur škodil.

In vendar je treba pri ocenjevanju Fabianove sluzaste osebnosti upoštevati, da mu je Gestapo med mučenjem v zaporu v letih 1942 - 1945 izbil vse zobe in da so mu zlomili nogo ter mu razbili komolce in ga izpostavljali vsem mogočim nečloveškim trpinčenjem.

Jaroslava/Jarka Moserová in Zdenek Adamec (v nadaljnjem besedilu Jaroslava in Zdenek).Jaroslava je plastična kirurginja z mednarodnim ugledom, izredno ustvarjalna ženska na mnogih področjih. Med drugim je prevajalka kriminalnih romanov bivšega džokeja Dicka Francisa, diplomatka najvišjega ranga, podpredsednica senata Republike Češke in predsednica Generalne konference Unesca o izobraževanju. Novembra 1989 se pridruži Državljanskemu forumu, ki ga vodi Vaclav Havel. Na vprašanje, zakaj ni podpisala leta 1977 Listine 77 za katero je dal pobudo prav on, odgovori, da Listina ni prišla do nje, sama pa da je ni iskala.Čeprav se ne čuti političarko, se odloči kandidirati za predsednico države in ima pred parlamentom govor o nepoštenosti in nemorali.Če že ni Jaroslava mogla biti popolna junakinja, pa je bil to Zdenek, ki se je iz dečka s prekomerno telesno težo in s posesivno materjo razvil v računalniškega zanesenjaka. Ko prebere, da je bil Jan Palach prvi, ne pa edini, ki se je odločil za protestni samomor s samosežigom, se odloči, da bo šel po tej poti tudi on. Za seboj pusti na spletu poslovilno obvestilo, da ne prenese več trpljenja v političnem sistemu in da ne vidi izhoda, ker so ljudje tako ravnodušni.

Gottland lahko uporabimo kot zgodovinski učbenik, pa tudi kot knjigo obračunu z lastno vestjo in s kolektivno zavestjo. Slovenski pisatelj Milan Kleč je po dobrih desetih letih za Gottlandom napisal svoje Knjige. Za primerjavo z zgodovinskim momentom pri Gottlandu lahko njegovo knjigo uporabimo kot navihano pričevanje s področja literarne zgodovine. Toda tudi to je nekaj.                                                                                                                          

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.