Sosič, Marko: Balerina, balerina

Leto izida: 1997Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši
Balerina, Balerina, v nadaljnjem besedilu samo Balerina, je knjiga o duševno zaostalem otroku, je knjiga o družinskih odnosih, ne samo med materjo in hčerjo, je knjiga o tržaških Slovencih iz šestdesetih let, kot s popkovino povezanih z matično domovino, je knjiga o zemlji, kolikor jo je še ostalo na italijanskem Tržaškem, je knjiga, ki tudi govori o italijanskem kulturnem vplivu. In je knjiga, ki nas spominja na toliko drugih, ne da bi pri tem izgubila svojo izvirnost, izpovedno svežino in moč.

Balerina ni ne prva, ne edina duševno motena ali zaostala oseba v slovenskem leposlovju. Tak je Cankarjev bebec v črtici Strah v Podobah iz sanj, tak je Ciril Kosmačev Tantadruj iz istoimenske novele in filma. Balerina je vzdevek sicer neimenovanega dekleta, ki lahko ure in ure stoji na prstih. Hodila je že v šolo, ko je kar na lepem nehala govoriti. Od govora je ohranila petje italijanskih popevk avtorjev Domenica Modugna in Rocca Granate, takrat ko je preplašena in razburjena. In to je Balerina marsikdaj. Najprej se ob takem razpoloženju dvigne visoko na prste in začne peti, kmalu zatem pa metati v vrata vse, kar ji pride pod roko. Da bi jo pomirila, ji mama pritegne, držeč jo za roko, ker pa pogosto tudi to ne pomaga, ji mora dati za pomiritev tablete. Balerininem divjanju sledi materino pometanje črepinj, večkrat pa tudi njen odhod v shrambo, kjer se razjoče. Nasprotje Balerininega fobije je uporaba pojma modro, s katerim ne označuje samo barve, ampak tudi lepoto, harmonijo in notranji mir. Na primer jutro je za Balerino modro, tudi mama je v njenem videnju vsa v modrem. Občutek za čas je v veliki meri izgubila. Da je jutro, se Balerina ove, ko se polula, ko se zvečeri, jo mama povede do okna, pred katerim gledata na hrast s pticami, ki bodo zaspale. O tem, kaj pomeni zadnje poletje, pa Balerina nima pojma. Ne ve, kdo je Tito, kaj je država, in Živela Jugoslavija. Jih še ni bilo v kuhinjo, je trdno prepričana Balerina. Kar zadeva sorodstvene vezi družine, ki ji pripada in kdo je Ivan, deček s štrlečimi ušesi, manjši od nje, ki bo šel študirat medicino, da jo ozdravi, da bo spet lahko šla v šolo, kdo je njej zoprni poštar, ki skoraj vsak dan pride k njim v hišo, popije šilček žganja, na široko odpre usta in ostane za trenutek brez sape ter iz dneva v dan govori o tem, da bodo v naslednjih dneh poleteli na Luno, vse to Balerina dojema dokaj jasno. Je dobra opazovalka. V tem, kako Balerina spremlja ljudi okoli sebe, deloma tudi naravo v svoji najbližji okolici, Balerina neizpodbitno spominja na glavnega junaka v knjigi Slovo od Berlina. Tudi Balerina je kot nekakšen fotografski aparat v književnem smislu. In prav zaradi tega sledi bralec dogajanju v Balerini vse od njenega petnajstega rojstnega dne dalje pa do tridesetih let, ko umre. Balerina tudi čustveno deluje kot izredno občutljiv aparat. Marsikateri dogodek, ki nima sam po sebi ničesar grozečega, jo lahko spravi na stanje na prstih, tako tudi ubrano petje pevskega zbora na prireditvi, ki mu prisostvuje na materino veliko željo, ker da ji bo koristilo.

Balerina je družinski roman. Prav gotovo ne po vsebini in družbenem okolju, kot sta na primer Thomas Mannovi Buddenbrookovi in John Galsworthyeva Saga o Forsytih, ki kažeta dinastične družine iz meščanskega visokega srednjega sloja, ampak prikazuje preprosto slovensko družino v neki vasici blizu Trsta na italijanski strani.

Osrednja oseba poleg Balerine je njena mati Ivanka, najbolj tragična oseba v knjigi, ki bi prevzela tudi Cankarja. Marko Sosič jo je postavil kot simbol vseh mater, ki skrbijo za prizadetega otroka in se pri tem ne menijo zase. Opravilo, ki ga v knjigi najpogosteje opravlja poleg jutranjega umivanja, česanja in oblačenja Balerine, skupnega petja z njo in ogledovanja revije Domenica del Corriere s slikami Grete Garbo in Gine Lollobrigide, je prekuhavanje in ročno pranje moževih robcev ter njihovo obešanje na vrv, razpeto na dvorišču. Njena velika želja, da bi dobila lavatriče, pralni stroj, in da bi njen drugorojeni sin Karlo kupil belo barvo ter z njo pobarval vrata, vse prostore v hiši in njeno zunanjost in s tem prinesel vanjo tudi nekaj zdravja, ostane v knjigi neizpolnjena. Najlepši trenutek njenega življenja ji sega v mladost, ko je šla s sestro Elizabeto, na moč podobno njej, če že ne dvojčico, na Angelsko goro blizu Ajdovščine in nanj se v spominih in pogovorih z Balerino vedno vrača.

Po svoje zanimiv je venomer pokašljujoč, kot da ima tuberkulozo ali še kaj hujšega, Ivankin mož in Balerinin oče tata Franc, najverjetneje poklicni kvartopirec že pod zenitom svoje kariere. Z Balerino ima poseben odnos. Predvsem zjutraj, ko se odpravlja na „delo”, kot da je ne vidi, sicer pa ji dovoljuje, da ga prijemlje, za uho, ga stiska in vrti, dokler bolečina ni premočna, ko ji blago poreče, da je že dobro, že dobro, Balerina. Da bi kupil lavatriče ali belo barvo za hišo od znotraj in od zunaj tudi njemu še na misel pride. Ko pa postane očitno, da bodo poleteli čez nekaj dni na Luno, kupi tebi nič, meni nič televižjon Telefunken, tako da imajo nekaj od tega tudi revnejši sosedje.

Balerina ni edina motena oseba v romanu. Takšen je tudi bratranec Srečko, ki nima občutka za orientacijo, tako da mu prezgodaj umrla, prezgodaj dementna mati Lucija govori, da ga ni za poslati niti po kruh. Poleg tega se boji velikih odprtih prostorov. Čeprav ne izgleda posebno bister, lahko zapoje vse Beethovnove skladbe, za orkester, za klavir, simfonije, godalne kvartete. Pravi, da zna vse na pamet. Glede na prevzetost od Beethovnove glasbe je na moč podoben Aleksu v Anthony Burgessovem romanu Peklenska pomaranča. S to razliko, da je Srečko, preprost, dober človek, lepi, inteligentni Aleks pa je demon zla v človeški podobi.

Balerina je knjiga o medsebojnih odnosih med družinskimi člani, od katerih je v ospredju solidarnost. Ko mati obnemore, jo zamenja sestra Elizabeta, da si mati odpočije. K Elizabeti jo odpelje Balerinin starejši brat Karlo, mama pa se v shrambi izjoče. Ko mama umre, prevzame njeno vlogo za nekaj časa Elizabeta, ki pa dela zaradi starosti ne zmore, zato pa prevzame skrb za Balerino za nekaj dni celo Karlo, redno zaposlen kot gozdar, dokler je na dopustu. Ko Balerina leži v bolnišnici, ji Josipina vsak dan vtira kremo nivea, da ne bi nastale rane zaradi dolgotrajnega ležanja. Zbrana družina sklene v Balerini krog. V prvem poglavju se zberejo ob Balerininem petnajstem rojstnem dnevu vsi, dementna Francova sestra Lucija s sinom Srečkom, mama Ivanka, tata Franc, brat Karlo in sestra Josipina, ki poje na hitro kos torte in zbeži domov, ker bi jo sicer pretepel njen mož, Italijan Giacomino. Tudi dečka Ivana s soseske niso pozabili povabiti na Balerinino slavje in vsakdo od njih prinese s seboj darilo. Nekaj dni pred njeno smrtjo se zberejo ob Balerinini kletni bolniški sobi vsi preostali člani družine: Elizabeta, Karlo, Josipina in Srečko. Ne manjka niti Ivan, ki je medtem postal zdravnik.

Pripravljenost pomagati svojim najbližjim velja v knjigi predvsem za pomoč Ivanki in posledično Balerini, medtem ko za nakup bele barve za prebarvanje vrat in hiše v celoti od zunaj in znotraj ni razumevanja. Zato ni čudno, da se Balerina besno zaganja v Karla, da bi ga vrgla iz hiše, samo če ga vidi v njej.

Družinske vezi narekujejo tudi strpnost. Najstarejši Balerinin brat Albert s svojo izvoljenko Ido, svoj čas na Tržaškem prostitutko za ameriške vojake, s katero se je že pred leti preselil v Avstralijo, želi po petindvajsetih letih z njo, tokrat že kot s svojo ženo, obiskati svoj dom. Čeprav vlada do Ide v družini vsa leta odpor, se po kratkem pogovoru zmenijo, da ju bodo gostoljubno sprejeli. Tako tata Franc določi, da bosta Albert in Ida prespala v zakonski postelji staršev, onadva z Ivanko pa bosta ves čas njunega obiska prespala v Balerinini sobi. Kot skupinski ritual: o o o o o, kako je lep(a)… se ponavlja v Balerini zahvaljevanje članov družine ob prejemanju daril ne glede na to ali jih sprejmejo z Albertovih ali Idinih rok.

Balerina je oblikovno in stilistično dognano delo. Vsako od poglavij, označeno z zaporedno številko, ima svojo zgodbo, ki bi se jo dalo preoblikovati v samostojno črtico. Močan je Sosič pri opisovanju narave pa naj bo to njiva s krompirjem, ob kateri je češnja, ali pa vrt mamine sestre Elizabete, ki je tudi sicer dobra poznavalka dreves in rož. Balerinino ponavljanje istih besed in stavkov prehaja kot odraz psihopatološkega stanja v poetičnost, saj deluje podobno kot refren. Besed, prevzetih iz italijanskega jezika, je toliko, kot v šansonih Iztoka Mlakarja. Nekatere, kot na primer štraca (cunja), bi lahko prevedli pod opombo. Pogosto se ponovi imena nemških proizvajalcev kot sta grundig, telefunken, ki nadomeščata poimenovanja splošnega pomena, kot sta radioaparat in televizor.

Z Balerino smo dobili v domači književnosti knjigo, ki bralca povede v svet duševno zaostalega otroka in mu pri tem prikaže, da je notranji svet takega otroka kljub zmanjšanemu polju osnovnih predstav toliko širok, da lahko presenetljivo dobro dojema življenje okoli sebe. Ob tem smo Slovenci dobili še eno knjigo o veličini matere. In, kar bi bilo morda potrebno postaviti na prvo mesto: Balerina je knjiga o družinskih vezeh, ki danes vse bolj slabijo zaradi naglice, zahtevnosti dela in izobrazbe ter vse manjšega števila družinskih članov v družini. Prav zato je avtor postavil dogajanje na podeželje in v čas, ki je že za nami.

Vsekakor pa je treba za Balerino reči nekaj, kar dandanašnji za sodobni roman niti ni tako redko: ob razmeroma majhnem obsegu besedila je v njej veliko povedanega.

In ne navsezadnje: bralci starejših generacij ob tej Sosičevi knjigi ponovno ugotavljajo, da se je od šestdesetih, sedemdesetih letih dalje nabralo v slovenski književnosti toliko (izredno) dobrih pisateljev, kot še nikoli poprej.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.