Saramago, José: Kajn

Leto izida: 2011Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Razmišljanja Borivoja Brežeta, člana Bralnega kluba Mariborske knjižnice o romanu Kajn.

Ni prvič, da sem spoznaval Kajna s pozitivne plati. To, da je bil neprimerno globlje razmišljujoč kot njegov brat Abel, vzorčni primerek sive povprečnosti, sem prebral v knjigi iz zbirke Nobelovci, ki je izšla leta 1975. Ne vem več, ali sem to o Kajnu kot miselno bogatejšem in celo boljšem človeku prebral v Potovanju v Jutrovo deželo, kar je verjetneje, ali v Demianu, v enem od obeh kratkih omanov, če ju smem tako imenovati, ki ju je napisal Herman Hesse in sta bila objavljena v omenjeni knjigi. Še bolj kot ti dve deli je name vplival Siddharta istega avtorja, ki ga pojmujem kot eno najboljših del, ne samo Hessejevih, ampak tistih, ki sem jih prebral do sedaj. Med Hessejevim Siddharto in Saramagovim Kajnom je kljub navidezni podobnosti, oba sta popotnika, bistvena razlika, v kolikor me spomin ne vara. Kajti Saramagov Kajn je vendarle nosilec zla, čeprav v celotnem dogajanju pokaže svojo temno plat le dvakrat, ko brata zvabi z zlim namenom (skoraj dobesedno povzeto) in čisto na koncu, ko se izkaže, da uniči celotno človeštvo in je pri tem bolj uničevalen, kot bi bila bog in hudič hkrati. Ves ostali čas deluje za (površnega?) bralca pozitivno, tako noče ubiti Noaha, čeprav bi z ljubljeno Lilit prav zaradi tega lahko živel kot v devetih nebesih, reši življenje Abrahamovemu sinčku, ker ga je oče hotel ubiti in žrtvovati na grmadi samo zaradi tega, da pokaže, kako trdna je njegova vera v neusmiljenega boga, zgrožen je, ker so v Sodomi in Gomori zogleneli otroci, nič krivi zato, če so njihovi očetje raje legali v posteljo z moškimi kot z ženskami, zgraža se nad bogom, ker je ljudi, ki so gradili veličastni babilonski stolp, udaril z množico med seboj bolj ali manj nerazumljivih jezikov, ker so ustvarili nekaj, kar bi naj bil sposoben le on. Podobno kot Hessejev Siddharta tudi Saramagov Kajn potuje skozi različne faze svojega življenja, vendar slednji ne doživi pozitivne preobrazbe kot prvi. Sploh ne! Nasprotno, Kajn je v nenehnem konfliktu z bogom in prav zaradi svojega principa si ne pomišlja uničiti tudi človeštva. Kako daleč je to od Siddharte! Pisatelj kot da enači boga, hudiča in človeka. Zlije jih v eno enotno dušo ali vesoljno bit. Vsi imajo pravzaprav enake lastnosti. Celo hudič pokaže neke vrste sočutja do uničenega človeštva, češ da on kaj takega pač ne bi naredil.

Ena od osnovnih značilnosti Kajna kot romana je Saramagov prikaz potovanja skozi čas. Že v rajskem vrtu Eden se bralec sooča s predmeti iz sedanjosti in s tem, da Eva in Adam sploh nista ne prva in ne edina človeka, že od vsega začetka ne. Časi se, kadar se Saramagu zahoče, kaj hitro zmešajo. Bodočnost imenuje druga sedanjost, v čemer poseže v obstoj paralelnih svetov.

Ko sem prebral roman Elfriede Jelinek Ljubimki, se mi je zdelo, kot da avstrijska nobelovka namenoma ne upošteva slovničnih pravil (sem sodi tudi sintaksa). Enako sem doživel pri Saramagu. Ne strinjam se s prevajalko, ki je v spremni besedi napisala, kot da je neupoštevanje slovničnih pravil pri Saramagu posledica njegovega prekipevajočega pisateljskega temperamenta. Morda sem res konzervativec v tem pogledu. Po mojem naj slovnica in sintaksa ostaneta slovnica in sintaksa, pisatelji in pisateljice pa naj izražajo svoj ustvarjalni temperament z močjo pisateljskega ustvarjanja in ne z neke vrste topografsko prozo. Le kam smo bralci prišli s tako imenovano topografsko poezijo?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.