Saramago, José: Evangelij po Jezusu Kristusu

Leto izida: 2005Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Motijo se tisti, ki pričakujejo, da bo roman Evangelij po Jezusu Kristusu, v nadaljnjem besedilu samo Evangelij, v svoji izpovedi podoben Mel Gibsonovemu filmu Pasijon. Evangelij je knjiga, ki bralca pritegne ali ga odbije, lahko pa mu povzroča negodovanje in nelagodnost, vendar jo kljub temu prebere. Morda je tistih, ki jih ta knjiga pritegne in prevzame veliko več.

Evangelij ni knjiga za lahko branje. Prav nasprotno. Evangelij je knjiga za bralce, ki imajo v sebi dovolj moči, da gredo preko zakoreninjenih predstav in ki znajo najti v njej dosti več kot le neko pripoved, ki marsikje zavije po svoje od cerkva uradno določene in zapovedane zgodbe izpred več kot dva tisoč let. Njen avtor, portugalski nobelovec Saramago podaja v tej knjigi svoje videnje zgodbe o Jezusu Kristusu in njegovih najbližjih. Čeprav poteka dogajanje v svetopisemskem času, naletimo v knjigi na pojme z današnjega časa, kot da gre za kulturno zgodovinski esej. Na primer: zaradi svoje brezhibne logistike so Rimljani v deželah, kjer je bilo zelo malo dreves, vedno imeli na razpolago dovolj lesa za križanje. In še: razmišljajoč o duševnosti mladega Jezusa, Saramago našteje enega za drugim znamenite psihoanalitike: Freuda, Junga, Groddecka in Lacana. Evangelij ni filozofska knjiga, je pa v njej je polno modrosti in rekov, ki se pojavljajo ob opisovanju dogodka ali okolja. Modrosti so kratke kot aforizmi. Če bi sproti zapisovali vsako, bi dobili knjižico aforizmov. Primer: Skozi ista usta prihajajo resnice in laži. In še: … priložnost vedno lahko ustvari potrebo, če pa je potreba močna, potem ona ustvari priložnost.

Izrazito posebnost knjige predstavlja izredna dolžina njenih stavkov, ki združujejo tok dogajanja, opisovanje, izreke modrosti in premi govor, vse v enem samem stavku. Pri slednjem ni navednic, tako da mora bralec paziti, kateremu od sobesednikov pripada določena izjava. Vse to navaja bralca, da bere bolj zbrano kot bi sicer. Razen tega je jezik v romanu mestoma arhaičen in svetopisemski. Tako pisatelj vnaša v besedilo Jezusov značilni govor: „Povem vam, iskreno vam povem…”. Tudi: „Ne omenjaj božjega imena po nepotrebnem”.

Evangelij ni bogokletna knjiga, ki bi se posmehovala svetopisemskemu izročilu in tako skušala zabavati bralca. Saramagu preprosto ne gre v račun brezmadežno spočetje, zato si ga predstavlja po svoje: Marija je rob svoje tunike zavihala gor do trebuha in čez nekaj trenutkov je bil Jezus spočet. S semenom, ki ga je bog primešal Jožefovemu. Nadalje: Marija ni rodila sama. Pri porodu je bila navzoča babica. In namesto Svetih treh kraljev so prišli neposredno po Jezusovem rojstvu v votlino k Mariji trije okoliški pastirji in prinesli eden ovčje mleko, drugi ovčji sir, tretji, ki je bil pravzaprav hudič, pa kruh.

Samarago spremeni tudi vlogo Boga in Satana. Med njima je neka povezava, kar se v knjigi odraža v vlogi angela, ki bi lahko bil hudič in obratno. Očitno sta pri Saramagu Bog in Satan konca iste palice. Bog nikakor ni poosebljena dobrota in ljubezen. Je vsemogočni računar, ki Satana uporablja za dosego svojih brezkompromisnih namenov. Satan jih je prisiljen izvrševati kot neke vrste pomočnik, prepogosto tudi rabelj, marsikdaj proti svoji volji. Etični vrhunec knjige postavi Saramago na koncu knjige, ko Jezus izjavi tudi pred Poncijem Pilatom, da je judovski kralj, ko bi vendar moral oznanjati, da je božji sin, kot mu je naložil Bog. Ker pa se Jezus zaveda, da bo uvajanje krščanstva prineslo človeštvu nepojmljivo zlo, saj ga je o tem poučil sam bog, se odloči izbrati manjše zlo. Pri tem mu je popolnoma jasno, da ga v vsakem primeru čaka križanje.

Evangelij bi lahko označili za roman o krivdi, ki se kot nit vleče skozi obe življenji, očetovo, Jožefovo in sinovo, Jezusovo. Jožef izve v Jeruzalemu, da bo kralj Herod dal ubiti v mestu Betlehem vse moške potomce, mlajše od treh let. Mali Jezus pri tem ni bil ogrožen, saj ni bil zapisan pri popisu prebivalstva, poleg tega je bil z materjo skrit v votlini blizu Betlehema. Jožef bi lahko obvestil starše otrok, ki jim je grozilo udejanjenje nečloveškega Herodovega ukaza in bi jih s tem rešil vsaj nekaj, vendar ga je vodil slepi očetovski nagon. Logična presoja, da bi lahko rešil večino otrok, če bi pravočasno obvestil njihove starše, se pojavi  pri Jožefu šele po množičnem pomoru. Bralec, ki med prebiranjem spoznava, kakšen je pravzaprav Bog, slej ko prej dojame, da je usodno napako v Jožefovi presoji povzročil prav on. Jožefa grize vest skozi ves preostanek življenja tako močno, da ni imel več volje dopovedati rimskemu poveljniku, da ni  sodeloval v uporu proti Rimljanom in zato konča na križu. Jožetovo občutenje krivde se prenese na Jezusa, tako da ta že v otroštvu sanja, kako ga lastni „oče” hoče ubiti. Svoje grozljive krike sčasoma s samoobvladovanjem skoraj utiša, pri čemer mu v veliki meri pomaga njegova življenjska spremljevalka Marija iz Magdale, ki jo bolj poznamo kot Marijo Magdaleno, vendar občutek krivde ostane zakoreninjen v Kristusu, dokler ne umre tako kot oče, pribit na križ.

V Evangeliju ni mogoče prezreti odnosa do žensk. Ženska naj bi bila tudi v Judeji tiha, ponižna in vdana celo najstarejšemu sinu, če je vdova. Kako velik prepad zeva med dojemanjem moškega in ženske, se kaže v tem, ko se Jožef zahvaljuje bogu z besedami: „Hvaljen bodi, Gospod,…, da me nisi ustvaril kot žensko”. Ali pa, ko moški izrekajo blagoslov ali pozdrav, izrečejo tistemu, ki mu je namenjen, naj se mu rodi veliko sinov, pri čemer se hčera ne omenja. Po Samaragovemu pojmovanju jokajo ženske navzven bolj malo, zato pa tem bolj v svoji notranjosti toliko bolj in pogosteje. In to ne samo v antični Judeji.

Glavni liki v Evangeliju so temeljito psihološko dodelani in odstopajo od tistih, ki jih prikazuje svetopisemska ikonografija. Jožef,  genetski slamnati oče, najbolj znani rogonosec v zgodovini človeštva,  ni ravno velik mojster v tesarstvu, je pa zato mislec, kar dokaže v besednem dvoboju v shodniku. Je plemenit, čuti se dolžnega poiskati soseda Ananija, ki se je pridružil upornikom proti Rimljanom, kljub temu, da izve, da je težko ranjen in da se zaveda, da ga lahko zmagoviti Rimljani pri iskanju in varovanju soseda ubijejo.

Marija deluje spočetka kot značilna ponižna ženska svojega časa. Ima pa na videz krhka Marija svoje trdno versko prepričanje, zaradi katerega se je tudi pripravljena oddaljiti od svojega najljubšega otroka, Jezusa. Odločna, da se ji njeni otroci čudijo, postane takrat, ko izve, da je on resnično srečal boga v puščavi.

Jezus je prikazan kot občutljiva in globoko čuteča, prav zaradi tega pa večkrat razdvojena osebnost. Je pravi antijunak, kljub temu pa dokaže, da je sposoben največjega junaštva, to je zoperstaviti se bogu. Že umirajoč na križu pokaže Jezus, da Boga ne jemlje resno, ko izdavi: „Ljudje, odpustite mu, saj ne ve kaj je naredil!”.

Marija Magdalena je blizu kanonu absolutne ženske lepote. Ne samo, da je izredno privlačna po svoji zunanjosti, deluje kot samozavestna sodobna poslovna ženska; prava emancipiranka. Najstarejše obrti ne opravlja zaradi obupa v revščini, ampak zato, ker noče biti podrejena svojemu možu pa naj bo ta kdorkoli že. Šele ob Jezusu zaživi kot visoko etična in zrela osebnost. Je Jezusova učenka in svetovalka, katere modrost Jezus upošteva. To nakazuje v svojih oddajah tudi angleški kanal Viasat History.

Ob branju Evangelija se bralec ne more izogniti vtisu, da je Satan Saramagu bližji kot Bog, kar je razbrati tudi v njegovi zadnji knjigi Kajn. Štiri leta, ki jih Kristus preživi pri Satanu kot pastir ob pastirju, mu slednji razodeva življenjske resnice. Je blesteč logik. Tako mu slikovito predoči eno od protislovij tedanjega časa: tistega, ki spolno občuje z ovco, mora po judovskih zakonih doleteti smrt, po drugi strani pa je ovco dovoljeno striči do krvi, jo klati in jo nato pojesti. Ko mu pri ponovnem snidenju Kristus pove, da ga je Bog prisilil v zakol ovce, ki je Jezus, ko je bila še jagnje, ni hotel dati v daritveni zakol, ga Satan odslovi, rekoč: „Ničesar se nisi naučil, pojdi!

V zadnjem stavku knjige se Saramago poigra še z domišljijskim preskokom, vrednim Da Vincijeve šifre. Mož za katerega se ne ve, ali je angel ali hudič, slednje je verjetneje, podstavi križanemu Jezusu že od začetka knjige dobro znano neuničljivo črno skodelo, tako da vanjo kaplja kri iz njegovega telesa. Kaj pa bi naj bila ta skodela drugega, če ne Sveti Gral?

Evangelij ni prva knjiga, ki kaže avtorjevo drugačno gledanje na svetopisemsko zgodbo o Kristusu. V Bulgakovovem romanu Mojster in Margareta je Jezus za Poncija Pilata sprejemljiv kot človek, vendar mora kot visok rimski uradnik upoštevati interes judovskih svečenikov, ki zahtevajo prerokovo glavo, sicer bi tvegal krvav judovski upor in temu primerno kazen svojega cesarja. Zgodbo o Jezusu Kristusu so spreminjali mnogi in naleteli na odpor. Čeprav muzikal Jesus Christ Superstar ni tako radikalen kot Evangelij, so ga v Belorusiji prepovedali zaradi nezadovoljstva številnih pravoslavnih vernikov.

V tako kompleksni knjigi kot je Evangelij, bi pričakovali spremno besedo, ki bi bila prava študija z literarno zgodovinskega, psihološkega, filozofskega in morda tudi s teološkega vidika, saj smo Slovenci dokazali, da smo poleg pisateljev in prevajalcev tudi enkratni pisci spremnih besed. Prevajalka Barbara Jurišič Terseglav je svojo nadarjenost v knjigi Cankarjeve založbe iz leta 2005 dokazala, kdo pa bo dokazal svojo nadarjenost za pisanje spremnih besed pri ponovni izdaji tega ali naslednjega prevoda Evangelija?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.