Revija Otrok in knjiga št. 94

31

december

2015

Datum: 31.12.2015

Oko besede je osrednje strokovno in družabno srečanje ustvarjalcev slovenske mladinske književnosti, torej pisateljev, izdajateljev, premišljevalcev, razlagalcev, promotorjevin posredovalcev mladinske književnosti. Srečanje, ki ga je Feri Lainšček poimenoval Oko besede, na pobudo in v organizaciji založbe Franc-Franc (poosebljata jo Feri Lainšček in Franci Just) obstaja od leta 1995. Leto kasneje se mu je kot sooblikovalka strokovnih vsebin pridružila revija Otrok in knjiga, leta 1997 pa se je obema kot pokrovitelj nad novoustanovljeno večernico, nagrado za najboljše izvirno slovensko mladinsko literarno nagrado minulega leta, pridružilo še Časopisno-založniško podjetje Večer. Podelitev večernice je postala osrednji dogodek vsakoletnih Srečanj, druge stalne vsebine so še obiski pisateljev na pomurskih osnovnih in srednjih šolah, simpozij, ki ga vsebinsko pripravi revija Otrok in knjiga, razstave v minulem letu izdanih slovenskih mladinskih literarnih del, s katerimi se v program Srečanja vključuje Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, ter literarno-kulturna popotovanja, ki nudijo priložnost za spoznavanje kulturnih in naravnih znamenitosti Pomurja. Vsako srečanje postreže tudi s kakšno novo vsebino, umeščeno v spremljevalni program.

Na letošnjem Očesu besede je bil tudi tradicionalni simpozij v organizaciji naše revije. Poimenovali smo ga Nonsens v Slovenski mladinski književnosti in tudi ta je popisal kar nekaj strani 94-te št. revije Otrok in knjiga. Nonsens kot literarni žanr je utemeljil Anglež Edward Lear s Knjigo nonsensa(1846). Nekaj desetletij kasneje sta nastali dve knjigi Aličinih dogodivščin (1865 in 1872) Lewisa Carrolla, tudi Angleža in matematika, ki sta obveljali za prototip nonsensa v prozi. Druga polovica 19. stoletja je (v Angliji in drugod) čas velikega razmaha naravoslovnih znanosti in literarni zgodovinarji radi govorijo o pojavu nonsensa kot o reakciji na izmerljive,
pretehtane in preverljive lastnostni naravoslovnih ved. V 20. stoletju raziskovalci literature nonsens omenjajo v kontekstu avantgard ob začetku stoletja (zlasti dadaizma in nadrealizma) in v kontekstu modernizma 60. in 70. let. Temeljno študijo nonsensa je v slovenski prostor prispevala raziskovalka in prevajalka Barbara Simoniti (Nonsens, 1997). Kot slovenski nonsens je prepoznala v prvi vrsti Butalce Frana Milčinskega, ki so revijalno izhajali v 30. letih prejšnjega stoletja, knjižno pa so prvič izšli leta 1949 (v knjigi pa ni vseh butalskih dogodivščin).

In še kratka predstavitev referentov, ki so s svojimi prispevki sodelovali na simpoziju in jih objavljamo v tej številki:

  • dr. Barbara Simoniti (1963), slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka in publicistka
  • dr. Igor Saksida (1965), redni prof. za področje slovenske književnosti in izredni
  • prof. za področje didaktike slovenščine na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in na Fakulteti za humanistične študije Koper.
  • dr. Peter Svetina (1970), slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, literarni znanstvenik in profesor slovenske književnosti na Univerzi v Celovcu
  • Miha Mohor (1945), profesor slovenščine in angleščine, publicist
  • Boštjan Gorenc (vzdevek Pižama) (1977), slovenski raper, igralec, komik, moderator (tudi številnih literarnih dogodkov) in prevajalec
  • Milan Dekleva (1946) pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec