Laurencich, Alejandra: Pusti me pri miru

Leto izida: 2011Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši
Roman argentinske pisateljice Alejandre Laurencich, potomke slovenske emigracije iz prvih tridesetih let prejšnjega stoletja, je roman o medčloveških odnosih. Predvsem ljubezenskih. Pisateljica je dobra poznavalka ljubezenskega čustvovanja, hrepenenja, zavračanja in prebolevanja. Razpoloženja in vzdušje v tem delu ustrezajo tistim iz film noira iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Že sam naslov odraža naveličanost in nezainteresiranost, če ne že odpor proti nadaljnjemu druženju, zbliževanju ali sobivanju. Mnoga velika dela svetovne književnosti bi lahko označili kot brezčasna, Pusti me pri miru nima tega poslanstva, saj je nedvomno delo današnjega časa, ima pa geografsko širši, že skoraj globalen značaj. Zgodba bi se lahko odvijala kjerkoli v civiliziranih okoljih dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, predvsem v Evropi in v Ameriki kot celoti. Če izvzamemo pripravo in pitja čaja mate, tok dogajanja v romanu ne vključuje argentinskih značilnosti kot je na primer tango, ples ljubezni, navezovanja, predvsem pa sproščanja. Med moškimi ni pogovorov o nogometu, dirkah formule 1, nikjer ni zaslediti zgražanja nad krčenjem džungle in nad vedno večjim prepadom med revnimi in bogatimi, še prav posebej v tej državi. V bistvu je čisto vseeno, ali gre za osamljenost v redko naseljeni Patagoniji ali za odtujenost v megalopolisu Buenos Airesu oziroma kjerkoli na tem svetu. To potrjuje tudi pogosto govorjenje v angleščini, med ljudmi, ki nastopajo v romanu. Pri tem ne gre toliko za vplive angleške kulture, ki jih Argentinci ne zanikujejo, še (naj)manj pa Falklandske vojne leta 1982. Luis Stapleton, glavni junak romana, če ga lahko tako imenujemo, uporablja angleške izraze in krajše stavke ne le zaradi tega, ker se je šolal v Angliji, pač pa zato, ker je angleščina postala lingua franca že pri srednjih generacijah, ki jim je angleščina prišla v ušesa med gledanjem filmov v kinu in na televiziji ter pri poslušanju gramofonskih plošč, kaj šele pri mlajših generacijah, ki odraščajo še ob spletu in predvajalnikih.
 
Ljudje v tem delu Alejandre Laurencich so tipični primer antijunakov, zlasti moški in tako je tudi sam roman tipični antiroman v svoji temačnosti, zdolgočasenosti in brezupju. Dva od osrednjih mladih junakov, Luis Stapleton in Black (Eduardo Almada) sta opustila študij.

Kot podlaga za nadaljnje dogajanje v romanu je končana ljubezen med Luisom in Mariano. Luis, visok mladenič z mandljevimi očmi, sicer tudi astmatik, je naravno nadarjen violinist, ki s svojo pojavnostjo očara ženski svet, pa tudi moškega, a se nikakor ne more ujeti v življenju. Mariana, niti lepa pa tudi grda ne s manjšo prirojeno govorno napako, ki pa še poveča njeno očarljivost, se po zdravljenju na psihiatrični kliniki in s pomočjo tablet kaj kmalu zadovolji z Alejandrom, voditeljem tečaja za umetniško lončarjenje. Pri tem pisateljica ne daje zagotovila, da bo njun zakon ostal  trajen. Avtorica romana daje bralcu pri Mariani možnost za poustvarjanje. Mariano lahko vidi kot družinsko žensko, sprijaznjeno z vsakdanjostjo in zato tudi že otopelo v njej ali povsem nasprotno, kot žensko, ki hoče živeti brez spon tradicionalističnega okolja. Mariana namreč že proti koncu knjige napolni modro Samsonithovo torbo, ki sta jo z Alejandrom vzela na poročno potovanje, in odpotuje v Cordobo.

Pachu, najbolj razdelana osebnost v romanu, na katero prenaša avtorica romana svoja občutenja in spoznanja, se poroči z Matiasom Duranom, ki ga je poprej vztrajno zavračala, predvsem zato, ker je Luisovemu advokatu Urgarteju povedal, da je on izročil nevrokirurgu Rayu Copelandu listek z naslovom Blackovega stanovanja, v katerem je trenutno živel Luis. S tem je rešil Luisa velike sramote, Blacka pa dolgoletne zaporne kazni zaradi Copelandovega umora. Matiasu se za rešitev obeh, v prvi vrsti zaradi Luisa, v katerega je zaljubljena kar naprej in tako bo tudi ostalo, oddolži s tem, da se poroči z njim in mu da dva otroka. Tako Pachu, verjetneje kot Mariana živi s spoznanjem, zajetim v pesmi Neya Matogrossa: „Nič ne de, da sreče ne okusim več, še mnogo drugih je reči na svetu.”  S tem stavkom, ki ga avtorica v romanu zapiše vsaj dvakrat, se roman konča. In vendar je lahko prav v pomenu tega stavka največ, kar nam hoče roman povedati. Velika modrost v pesmi je tako prešla v veliko modrost v knjigi.

Ob Pachujinem samožrtvovanju se lahko nekateri bralci sprašujejo naslednje. Kaj pa, če je na Alejandro Laurencich kot potomko slovenskega rodu prav v tej njeni odločitvi vsaj podzavestno vplivala Bogomilina žrtev v Prešernovem „Krstu pri Savici”?   

Moralno znatno bolj problematično generacijo od tiste, ki jo zastopajo niti ne več ne tako zelo mladi antijunaki, predstavlja v tej knjigi srednja generacija. To velja zlasti za Raya Copelanda, sicer priznanega nevrokirurga, ki zaradi zavisti, ker je Louisov oče vse v svojem življenju dosegel z lahkoto ali zaradi neporavnanih računov iz mladosti, sklene, da se bo maščeval tako, da mu bo sina zapeljal v homoseksualen odnos. Pri tem kot da se opira na teorije nevrokirurga Simóna Le Veja, da se lahko izbije iz glave ali lepše povedano iztrga iz srca nesrečna heteroseksualna zaljubljenost edinole s prehodom v homoseksualnost. V tem odnosu Ray Copeland spozna, da mu Luis ni le drago vzdrževani priležnik, zato ga začenja vztrajno iskati po Argentini. Ko ga najde po Matiasovi „zaslugi”, ga posili, kar plača z življenjem. Ubije ga Black, ki je, spoznal, da se trdno prijateljstvo med dvema heteroseksualnima moškima lahko kdaj pa kdaj vendarle sprevrže tudi v homoseksualen odnos.
Tudi Thomasov oče, prodajalec zdravil z zastarelim fiatom, ki ga pridno posoja sinu, vztrajno zalezuje Copelanda, da bi podpisal pogodbo za nakup zdravil. Preži kot lovec na svoj plen. Avtoričin opis njegovih prizadevanj je prava mojstrovina, saj velja za vse trgovske zastopnike po vsem svetu ne glede na to, kje in kaj prodajajo. Svojega denarja je vreden tudi Ugarte, uspešen, zato pa tudi  bajno drag odvetnik, ki ga za sinove eskapade plačuje Luisov oče, Luis pa mu zviška pravi ugartič – z malo začetnico, seveda.

Strukturno ima roman posebnost, za katero pa ni nujno, da bi bila brezpogojno vredna posnemanja. Posamezna dogajanja v romanu ločujejo poglavja v glavnem z eno – ali dvovrstičnimi odlomki iz pesnitve „Ep o Gilgamešu” in svete knjige Majev „Popol voh”. (Pre)pogosto pa si dve dogajanji na dveh povsem različnih krajih sledita, kot da gre za odstavek pri enem samem dogajanju. Pri tem lahko tudi preide pripovedovanje iz prve osebe v tretjo. Branje v teh primerih zahteva precejšen zbranostni napor. Torej ne gre le za dinamiko samega dogajanja ali intelektualno širino in globino misli, ampak tudi za bliskovite preskoke iz enega okolja v drugega, kar lahko bralca zbega in celo zavede, da si začenja po svoje razlagati zgodbo. Je pisateljica hotela prav to?    

Prevod Mojce Jesenovec je sam po sebi umetnina in predstavlja nadaljevanje tradicije blestečih slovenskih prevodov tuje sodobne literature prezgodaj umrlega Herberta Grüna iz konca petdesetih in skrajnega začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Borivoj Breže
 

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.