Kumerdej, Mojca: Temna snov

Leto izida: 2011Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

V slovenski umetnosti in tudi v podjetništvu je najti že v dvajsetem stoletju naslove s področja astronomije, astrofizike in jedrske fizike. Začel je Srečko Kosovel s pesmijo Rdeči atom katere prvi del je izšel leta 1925. Leta 1960 je izšel roman Mimi Malenšek z naslovom Temna stran meseca. Enak naslov s podnaslovom Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990 : zbornik člankov in dokumentov so uporabili v Novi reviji leta 1998 za zbornik člankov in gradiva. Leta 2008 je sledila razstava z enakim naslovom in podnaslovom. Znan in to ne samo v slovenskem merilu je balet Ika Otrina E = mc2 (1971). Najverjetneje ne bo kantavtor in stripar Martin Ramoveš zadnji, ki je svojo prvo samostojno ploščo (marec 2017) poimenoval Astronomi. In še naslov s področja astrofizike, ki si ga je omislilo podjetništvo: veletrgovsko podjetje z izdelki bele tehnike in zabavne elektronike ter računalništva, ustanovljeno leta 1993, nosi ime Big Bang (slov. Veliki pok ali tudi Prapok).

Naslove, prevzete iz omenjenih področij in pojmov je razumeti le v simbolnem smislu, v prenesenem pomenu. Kaj je sploh skupnega temni snovi iz astrofizike in temni snovi v kratkih zgodbah iz zbirke (v nadaljnjem besedilu samo: knjiga) Temna snov? Obe sta našim očem nevidni, še kako pa čutimo njun učinek.

Temna snov je v astrofiziki zaenkrat teoretski model, miselni konstrukt, ki so ga znanstveniki vpeljali zato, da bi si razložili, kaj sploh vesolje združuje skupaj, da se ne bi razletelo na vse konce. V tej knjigi Mojce Kumerdej, nagrajenke Prešernovega sklada leta 2017, predstavlja temno snov temačna, sprevržena in celo izrojena duševnost s področij id in (super)ega v nas samih. Temna snov bi naj bila v astrofiziki nekaj pozitivnega, medtem ko je temna snov v istoimenski zbirki kratkih zgodb Mojce Kumerdej moreče negativna ali vsaj temačno groteskna, kot so Tisnikarjeve slike. Oziroma: temna snov v astrofiziki bi naj združevala, omogočala življenje, medtem ko temna snov v kratkih zgodbah Mojce Kumerdej razgrajuje moralno integriteto, povzroča (samo)uničenje ali vsaj samoprevaro.

Avtorica v vsaki od enajstih zgodb v zbirki neprizanesljivo, s filigransko dodelanostjo prikazuje človeške slabosti, kot so zaničevanje manj izobraženih, manj uspešnih in zato toliko večje postavljanje sebe nad druge (Jetrnik, Vsiljivec, Siromaki, Program nacionalne obnove, Zdaj spita…), nesposobnost dojeti sočloveka in se obvladovati pred svojimi besednimi izpadi (Čas potem), laž samemu sebi (Siromaki, Božič s Hirošijem, Zdaj spita…) in zajemanje življenja z preveliko žlico/promiskuiteta (Vanda, Na terasi Marija). Pri tem se ne ustavi niti pred psihopatologijo (Včasih Mihael molči in Zdaj spita…) in pred delovanjem države (Program nacionalne obnove, Kaca). Pozitivnih likov je v zbirki prav malo. Pozitivni so bolj ali manj le otroci (Na terasi Marija in Včasih Mihael molči), ponižani in razžaljeni (ne ravno najbolj uspešna pisateljica v Programu nacionalne obnove) in konec koncev tudi delavec, ki živi pri Vandi (Vanda). Ob vsem zlu, ki se je nakopičilo v posamezniku pa tudi v delovanju države, obstaja še ena podobnost temne snovi v knjigi kratkih zgodb s temno snovjo v astrofiziki. Te bi naj bilo v vesolju morda celo nekaj več kot devetdeset odstotkov. Je hotela avtorica s svojimi zgodbami povedati, da se sčasoma v človeku nakopiči zlo, ki da ga je veliko več, kot ga je bilo v njem v njegovih otroških letih?

V knjigi zasledimo, da se avtorica nekajkrat spusti v ljudi iz zdravstvene dejavnosti (Jetrnik, Vsiljivec, Program nacionalne obnove, Zdaj spita…, morda tudi Vanda), gorka je tudi povzpetnikom (Siromaki in Včasih Mihael molči), tako imenovanim stebrom družbe, če si sposodimo to oznako od Henrika Ibsena, norveškega dramatika.

Okvir samih zgodb je sicer iz bolj ali manj vsakdanjega življenja, kamor bi lahko uvrstili tudi obe avtomobilski nesreči s smrtnim izidom (Jetrnik in Čas potem), nikakor pa ne moremo med nje prišteti dveh grozljivih izjem: pedofilski incest očeta (Včasih Mihael molči) in pedofilski incest matere (Zdaj spita…).

Ob vsem tem ne smemo prezreti avtoričinega prikazovanja sodobne ženske, ki obvladuje moškega s katerim živi (Vsiljivec, Vanda).

V zgodbi Jetrnik presadijo jetra uglednega molekularnega biologa, umrlega v avtomobilski nesreči, v telo moškega, obolelega s hepatitisom C. V znanstvenikova jetra, uspešno presajena v organizem gostitelja, preide duša pokojnega, kar je fikcija, ki bi jo brez odlašanja sprejeli tudi Edgar Allen Poe, Oscar Wilde in še toliko drugih. Če so darovalčeva jetra brez kakšnih večjih zapletov prestala presaditev, to ne velja za pokojnikovo dušo. Kar naprej negoduje nad izbiro gostiteljeve prehrane, nad izbiro tv programa in sarkastično se posmehuje gostiteljevemu preobratu v religioznost, saj je ta prepričan, da mu je le božji čudež naklonil nova jetra ob pravem času. Temna snov v tej zgodbi prav gotovo ni tema v gostiteljevem drobovju, saj vidi darovalčev duh vse okoli sebe. Temna snov je v darovalčevem duhu, ki se zviška postavlja visoko nad gostitelja, ki kaj lahko, da sploh ni slab človek. Pri tem ne gre samo za razliko v omiki, razgledanosti in višini izobrazbe. Darovalčev značaj je že močno pred nesrečo načel tudi karierizem, katerega posledica je zaničevanje in pripisovanje vsega slabega tudi sebi enakim po strokovnem ugledu.

Pri Vsiljivcu si morda bralec najprej spočetka ni na jasnem, kdo je vsiljivec: ali je to priznan lepotni kirurg ali ljubimkin velik maček Thor s temnosivo dlako, čigar nenehna prisotnost ga tako moti, da ljubica, sicer bolj ali manj neurejena boemka, energično prekine z njim. Kirurg poskuša Thora ukaniti z različnimi zvijačami, samo da bi ga oddaljil od gospodarice, vendar ga maček taktično popolnoma nadigrava. Po svoji premetenosti spominja Thor na mačka Murra v knjigi Življenjski nazori mačka Murra pisatelja E. T. A. Hoffmana.

Kje se v tej zgodbi skriva največ temne snovi? Še najmanj jo je v mačku, če sploh. Saj brani svoj teritorij in privilegije. Več bi jo lahko skrivala ljubimka v svojem notranjem svetu, zato njena najpogosteje neločljiva povezanost z mačkom. Vendar odganja z njo le tiste moške, ki jih ne more vzeti za svoje, kot je to spoznal kirurg, ko je videl, kako se do moškega, ki ga je nasledil, obnaša popolnoma drugače. Pri slednjem je gospodarica, tokrat brezhibno urejena, mačka vrgla iz sobe in treskoma zaprla vrata za njim. Največ temne snovi se kopiči v kirurgu samem, saj ni sposoben dojeti, da bi se, če bi bil strpen do mačka, njegova ljubezenska zgodba končala drugače, vsekakor pa bi trajala dlje.

V Siromakih si Kumerdejeva izposodi novodobne podjetnike. Totalni antijunak v tej zgodbi je podjetnik, ki je sicer že drugič bankrotiral, vendar ne odneha. Zgodba je prikaz enega samega laganja samemu sebi. Pri podjetniku je nakopičeno največ temne snovi v njegovem manipuliranju z ljudmi. Tako pokončno učiteljico, ki negativno ocenjuje njegovo nenadarjeno in leno hči prisili, da ji pogleda skozi prste, da lahko njen sin, ki tudi sicer izpolnjuje vse pogoje za sprejem v delovno razmerje za nedoločen čas, vendarle dobi zaželeno delovno mesto, pa tudi sama mora sprejeti podjetnikovo modro pisemsko ovojnico z denarjem, da bo ja tudi v nadalje „vse v redu”.

Vprašanje pa je ali bi bil podjetnik tako izprijen, če bi mu starši izkazovali v njegovem otroštvu ljubezen, ki so jo posvečali le njegovemu bratu in če ne bi oče poteptal modela, ki ga je s tolikšno ljubeznijo izdelal pri tehničnem pouku. Torej se je temna snov starševskega odnosa do otroka prelila v njegov značaj.

Program nacionalne obnove ne kaže le na togost birokracije kot take, ampak odstira z njenim delovanjem delovanje države z navidez humano zakonodajo, ki zahteva od državljana odgovornost za svoja dejanja tako rekoč v vsakem oziru. In prav v tem prefinjenem totalitarnem sistemu, ki deluje pod masko demokratičnosti, je iskati temno snov te zgodbe. Njen osrednji del predstavlja razgovor med ne ravno najbolj uspešno pisateljico, ki je že prešla čez rodno dobo in prosi za nižjo odmero davka za samske državljan(k)e, ter med predsednikom strokovne komisije za odobritev znižanja, zdravnikom po poklicu. V tem razgovoru zdravnik, pravi sociopat, nenehno sramoti nemočno pisateljico, kot da gre za zasliševanje pri totalitarnih režimih. Navrže ji, da se je najverjetneje predajala užitkom kot večina boemov in ji očita, da bi si morala, ker ni najbolj uspešna v pisateljevanju, najti svojim naravnim danostim primerno službo. Nadut in sarkastičen je tudi do mladega pripravnika, ki kaže nekaj razumevanja do nesrečne prosilke. Zato se besedno znaša tudi nad njim.

V Božiču s Hirošijem je predstavljen odnos med človekom in strojem. To ni v zgodovini človeštva nič kaj novega. Znan je resnični dogodek iz 2. svetovne vojne, ko je topovska granata ali mina raztrgala ameriški džip. Njegov voznik, ameriški vojak je kot po čudežu ostal nepoškodovan. Ob zveriženih razbitinah svojega vozila se je bridko razjokal. Poveljujoči častnik ga je hotel potolažiti z izjavo, kaj da se joče, saj da bo tako ali tako dobil novega. Vojak je ihteč odvrnil že, že, samo jaz hočem tega.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v tej zgodbi. Ženska, najverjetneje v zgodnjih srednjih letih pokliče serviserja japonskega izdelovalca robotov, ker ji njen stari robot Hiroši odpoveduje. Serviserja ji skušata dopovedati, da je model že tako zastarel, da se ga ne splača obnavljati in naj si raje priskrbi novega, lahko tudi takšnega, ki jo bo zadovoljeval tudi kot ljubimec. Ženska se razburi nad serviserjema in vztraja, da ji obnovita njenega starega, za kar mora podpisati posebno izjavo. Čakajoč na konec novoletnih praznikov, ko bosta serviserja prevzela Hirošija v obnovo, mu njegova lastnica v svoji razneženosti poklanja toliko pozornosti, da dobi njeno ravnanje že skoraj erotično razsežnost.

Temna snov pri vsem tem ni v navezanosti na robota, ampak v lastničinem odnosu do moških. Ne more se zanesti na nikogar od njih, vsi naj bi jo izigrali. So za to res krivi samo moški?

K Vandi, medicinski sestri z mnogo nočnimi dežurstvi, se naseli delavec, ki ji popravlja hišo, goji rože, gospodinji in vrtnari. Prvih šest mesecev se z Vando strastno ljubita, na kar se Vanda fizično odmakne od njega, ne da bi zahtevala, da odide s hiše. Delavec poleg svojega rednega dela vestno opravlja v hiši in okoli nje še vse tisto, kar se mu zdi potrebno, v času Vandinih odsotnosti pa se opija. Najprej v gostilni, ko pa sliši, kaj vse govorijo moški o njej, se zadržuje pretežno doma in se zaliva z žganico do te mere, da se mu začne prikazovati senca visokega moškega. Vando brezpogojno ljubi, čeprav ga ona ne prepušča več vase in kljub vsem govoricam navkljub. Delavec je izrazit primer človeka, ki si je obul prevelike čevlje. Temna snov v Vandinem načinu življenja z moškimi in njegovo prekomerno pitje ga privedeta čez rob in čeprav velja za blago dušo, Vando v navalu obupa ubije. V tem besnilu je delavec do neke mere podoben Jacquesu Lantierju, glavnem junaku Émil Zolajevega romana Človek zver, pri čemer je Zolajev junak umoril svojo ljubo zaradi umske dedne degeneracije.

Če izvzamemo prometno nesrečo s smrtnim izidom, predstavlja Čas potem v knjigi življenjsko zgodbo, ki zadeva največ ljudi. S svojo vsakdanjostjo se nam približa kot kakšna Cankarjeva črtica. Zgodba je na moč preprosta: mož vztrajno otipava ženo. Žena je nerazpoložena, ker jo boli glava. Ker mož ne odneha, ji popustijo živci in zakriči, da je med njima konec, kar je v jezi storila že nekajkrat v njunem zakonskem življenju. Užaljeni mož sede v avto in se odpelje na popoldansko smučanje. Čez čas pozvoni in policista povesta ženi, da je mož izgubil življenje v prometni nesreči. Žena si ne more odpustiti, da ga je pognala v smrt, in se z mislimi venomer vrača na svoje ostre besede. V tej zgodbi imamo tako kot v prejšnji dve temni snovi; vsak od zakoncev je žrtev svoje. Mož, ker si ni dal dopovedati, naj preneha s siljenem v ženo, in ona, ker mu ni znala odmeriti manj dramatičnih besed.

Na terasi Marija po eni strani odslikava moralni in fizični propad privlačne ženske v najlepših letih zaradi njenega lahkega načina življenja. Burno življenje je posledica delovanja temne snovi v njej, ki sicer ni hotela nikomur nič žalega. V bistvu tečeta pod tem naslovom  dve zgodbi. Prva je Marijina tragedija, druga pa dozorevanje dečkov v mladeniče, ki vidijo v mladi ženski svojo boginjo, katere vlogo je Marija prevzela z veseljem in z veliko taktnostjo. Najstniško očaranost nad žlahtno ženskostjo na prehodu v drugo polovico najstniških let je pisateljica prikazala tako živo, da se njena zgodba lahko meri z velikima dosežkoma italijanskega filma. Prvi je Fellinijev Amarcord, drugi pa Tornatorejev Malèna. Deško navihanost in način izražanja bi lahko do neke mere primerjali tudi z domačim romanom Andreja Predina Prihodnost d.o.o.

Zgodba Včasih Mihael molči bi s svojo stopnjujočo se temačnostjo vzbudila pozornost ameriškega pisatelja in režiserja Stephena Kinga. V njej se delovanje temne snovi prenaša z moža in očeta, bogatega odvetnika na ostale člane družine. Najbolj se to odraža na obeh hčerah.

Starejša hči, že v zadnjem razredu osemletke, bi morala zaigrati na klavirju pred publiko, steče z odra, najmlajša pa postaja vse bolj jezljiva in uporniška. Najbolj se umiri takrat, ko se umakne v domišljijski svet, da bi se pogovorila z dečkom Mihaelom, umrlim za rakom. Nočnega dogajanja v hiši si ne zna razlagati, zato postaja vse bolj zbegana. Videla je očeta, kako pride gol s kopalnice, zavije v sestrino sobo in zaklene vrata. Deklica zasluti, da se dogaja v hiši nekaj hudo zlega, ne zna pa si tega razložiti. V svoji pobitosti nima več volje, da bi se pogovarjala z Mihaelom.

Mati, ki nedvomno ve, kaj se dogaja ponoči v sobi starejše hčere, odhaja z njo k psihiatru, da bi jo ozdravil treme pred nastopi, o očitni moževi incestni pedofiliji, pa čeprav je svetovalka za reševanje kriznih razmer v zakonih, ne spregovori nikomur niti besede.

Z zgodbo Zdaj spita… poseže pisateljica v svet klasične grozljivke.

V majhnem obmorskem mestu živi lekarnar, ki je na splošnem priljubljen med meščani, saj je vsakomur, tudi ob srečanju kje na ulici, pripravljen svetovati, kakšna naravna ali farmacevtska zdravila naj jemlje za lajšanje svojih tegob. Dejansko pa pod svojo lupino že kar osladne prijaznosti zaničuje vse in vsakogar, poveličuje pa svoje znanje in življenjske izkušnje.

V mestecu se je v zadnjih letih zvrstilo nekaj umorov, ki jih policiji še ni uspelo prikriti. Tega seveda meščani ne povedo dvema najstnicama, ki spričo velikega priliva turistov nimata druge izbire kot da prespita noč v spalnih vrečah ob pokopališkem zidu. Lekarnar jima to odsvetuje in ju povabi, da prespita v njegovi hiši. Postreže jima z zeliščno juho. Ko omamljeni zaspita, ju ubije. Truplo ene je vrgel z vso njuno prtljago v morje, drugo kodrolaso, pa pokoplje v spodnji kletni etaži. Po umoru, ko se skuša umiriti, se kot razcepljena shizofrena osebnost prepira z umrlo materjo, kar močno spominja na prav tako grozljivi odnos med materjo – mumijo in shizofrenim sinom v Hitchcockovemu filmu Psycho, posnetem po istoimenskem romanu ameriškega pisatelja Roberta Blocha.

V Kaci se pisateljica spotakne ob delovanje državnega aparata. Tokrat gre za (proti)obveščevalno službo, ki glavnemu junaku v zgodbi morda ne izbriše spomina za določeno dogajanje, vsekakor pa ga preganjata v istem okolju in z isto osebo, žensko z dvema gubama okoli ust in z žametnim glasom, dve spominski varianti. Po eni ga je ženska čustveno ogovorila, kako da misli z njo vnaprej, po drugi ga ona pokliče z njegovim pravim imenom, česar zaradi konspiracije ni povedal nikomur doslej. Junak, zleknjen na naslonjaču v neki sobi, se skuša zbrati, da ne bi zblaznel ob ugotavljanju, katera varianta je resnična. Zgodba nekoliko spominja na ameriški film Mandžurski kandidat po istoimenskem romanu ameriškega pisatelja Richarda Condona.

Knjige z zbirkami zgodb delujejo na bralca podobno kot knjige s pesniškimi zbirkami. Posamezne zgodbe si zapomni bralec enkrat za vselej, vsekakor pa se lahko ob posamezni zgodbi bolj poglobi v razmišljanje kot pri branju zajetnih knjig z več sto stranmi, kjer je časa za razmišljanje v prepletajočem se dogajanju na razpolago manj. Zgodbe v tej knjigi pritegnejo bralca s svojo izpovednostjo, čeprav so si nekatere med seboj v osnovi podobne. Ob tem, da obe ženski v knjigi (Vanda, Na terasi Marija), ki se promiskuitirata, umreta, se pri nekaterih bralcih lahko porodi vprašanje ali se morda ni Kumerdejeva v tem oziru spustila v moraliziranje. V sodobnem svetu ni malo žensk, ki jim tako imenovana svobodna ljubezen gre kar dobro od rok. V kolikor gre za napredovanje v službi ali za pridobivanje donosnih, če že ne zahtevnih projektov, seveda.

Pisateljičin stil v tej knjigi je dokaj blizu ljudskemu, ne da bi zato izgubil kaj svoje izpiljenosti. Večkrat v se pojavi zveza kaj pa vem, ki zleti iz ust, kadar nekdo zastane pri naštevanju ali pa si vzame čas, da nadaljuje svoj govor. Razen tega avtorica najde nove besede za bralcu dobro znane pojme. Na primer, cev sesalca za prah se je vijačila, lastnica robota Hirošija je odvijugala svoj popis (oboje Božič s Hirošijem. str, 72 in str. 77). Kumerdejeva briše razliko med moškim in ženskim govorom, kadar gre za samogovore v mislih ali naglas v zaprtem prostoru. Točneje: ženski izbor besed se v takih trenutkih močno približa moškemu, če se že ne izenači z njim. Bi se Tadej Golob (Svinjske nogice) strinjal z zapisanim v zadnjem stavku?

Med branjem te knjige se morda lahko marsikdo vpraša: ali je Kumerdejeva brala kratke zgodbe Alice Munro? In: ali je Alice Munro že uspela prebrati katero od njenih kratkih zgodb iz Fragme ali Temne snovi?

Spremna beseda kaže na to, da je med Slovenci vedno več takšnih, ki s svojo spremno besedo ustvarijo dodatno umetnino h knjigi, ki so jo prebrali. Med nje sodi tudi Amalija Maček. V svoji spremni besedi Diagnoza je zapisala, da je zbirka napisana v preciznem, obvladanem slogu, ki z ničemer ne kaže, da bi bil iztrgan molku. Ali: … Nekoga moraš imeti „rad”, pa čeprav ga s tem psihično ali fizično uničiš. ...

In še čisto za na konec: Američani so posneli leta 2007 film Temna snov, ki zadeva probleme kitajskih študentov podiplomskega študija astrofizike na ameriških fakultetah.

Borivoj Breže