Kramberger, Taja: V tvojem objemu je prostor zame

Leto izida: 2014Področje: PoezijaCiljna skupina: odrasli, starejši
Taja  Kramberger (1970), pesnica, prevajalka, esejistka, doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije, široko angažirana na družbenem področju, trenutno živi v Franciji in dela na polju literaure in družbenih znanosti. Je znanstvenica, ki je sodelovala pri več znanstvenih projektih in na  mednarodnih kolokvijih.

Njena pesniška osebnost, neizprosnost znanstvenice in humanistična drža so široko zarezali v slovensko pesniško, znanstveno, družbeno in politično dogajanje. Preširoko in pregloboko, da se ne bi bila vzburkala slovenska  grabežljiva, zamerljiva, ksenofobna  prodana družba, jo markirala ter pritisnila ENTER.

Na  Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz  zgodovine in  absolvirala  študij  arheologije. Na  fakulteti za humanistične študije v Kopru je doktorirala iz zgodovine in  zgodovinske antropologije.
Poezijo  in znanstveno literaturo prevaja iz štirih jezikov: francoščine, italijanščine, španščine in angleščine.

Njena poezija (izdala je deset pesniških zbirk) je prevedena v več tujih jezikov. Leta 2007 je prejela Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vsakdanji pogovori.

Njen opus je ogromen, najbrž  za premnoge zavist vzbujajoč in nerazumljen. Zato: preberite spremno besedo Alenke Jovanovski na zavihku in Avtoričino opombo na koncu njene najnovejše pesniške zbirke V TVOJEM OBJEMU JE  PROSTOR ZAME.

Toliko na kratko o intelektualki, ki se je očitno preveč naravnost, predvsem pa po svoji meri  zelo odmevno dotaknila bolečih točk slovenske vsakdanjosti. Je  bilo zrcalo krivo ali podoba?
 Že v naslovu pesniške zbirke, ki jo predstavljamo, je začutiti nadih liričnosti.  Objem je prostor in je bližina, naklonjenost in predanost,  pribežališče  pred  tistim »zunaj« in izvir moči. Pri Taji KRAMBERGER  je vse to hkrati, a asociativno še veliko več.  Zbirka je obširna in stran za stranjo preseneča bralca. Avtoričin  miselni tok je neumoren. Direkten. In biča. Bolečina je bila prevelika, da bi presahnila in otopela. Kdor je skusil, pač ve. Razgaliti resnico za ceno sebe, se ne onegaviti pred nizkim pragom, ki bi pomenil varljivo oddahnjenje.

Biti moraš sredi tega, / kar ustvarjaš, …/ Tvoja koža mora biti / v plamenih, / tvoje dlani razžarjene./  Biti moraš,  str. 59
…Pesem potuje skozme, / preden pride ven: / v mojih prstih se zbira, / kroži po krvnem obtoku, …/  Noč je moje platno,  str.93.

Taja  KRAMBERGER  je sredi vsega, kar ustvarja, ničesar ne zapušča pozabi. Kakor  pravi v pesmi Nekoč sem živela v mestu, v katerem je živelo tudi morje, str.110, … / Zdaj živim v mestu / številnih naklonjenih sosedov, mesto z morjem / pa dalje živi v meni.

Medtem ko berem, me vseskozi zaliva ljubezen. Čeprav v pesmih spregovorijo gnev, upor, ali celo obsodba, ni  ene same pesmi, ki bi mogla ali hotela prizadeti. Besede so očiščene skozi bolečino, pomirjene in precizirane z razumom, z njenim nespornim svetovljanstvom. Razširila je meje pesniškega s svojo nezabrisano govorico,  ker jo  živi, ker je   drugačna, ker je druga.  Pesnica vseskozi ostaja znotraj svoje pesniške manire, čeprav  ponekod  butne prek  njenega tenkega  roba, kajti v  njen sentiment je zaboden  trn  nepodkupljivega razuma in človeške bolečine,  njena  resnica je njena  -  in naša, če si drznemo.

Mladim pesnicam, str.166,  je naslovila dolgo pesem v treh poglavjih. Pesem  je  navodilo in spodbuda mladim pesnicam, da   izzorijo  s svojo lastno močjo, verjamejo v svoje poslanstvo,  da se v mlačnem ribniku ubranijo ščuk, da  so »same sebi najostrejša presoja in svoje najmileše zavetje« … Neke vrste manifest ali bolje nagovor, zapisan iz  njene osebne  izkušnje  in pesniške nuje izpovedati svoj pesniški credo.

Proti koncu knjige njen pesniški instrument  zaigra  na duhovito-smešno-resne strune: -  Umobolnica Omertanija : v narodovo zakladnico stopivši – v jeziku, za crknit smešnem, so  na videz hudomušno povedane resnice v bistvu na  smrt resne, npr. kako se dela  »župca iz pretaknjenih strahopezdljivih zajcev,  po rimski  recepturi … » / ali  »frišen pesniški jezik s prizeljčkom », ki se  /» potlej na mizo pernese pa nej tam diši dvesto let .«

Pesmi so raznorodne, nastajale so malone  po vsem svetu in  življenje se  v njej in v njeni zbirki  pretaka iz cikla v cikel različno.  Ritem pesmi  je trohejski in jambski, kakor hoče pesem.   Pesnica se zaveda, da   »v mestu, v katerem je živelo tudi morje«,  ni  mogla ostati in obstati, da  se je dogajalo, česar  ni mogla sprejeti.             
        
V tvojem objemu je prostor za poezijo.

Zbirka je izšla leta 2014 v Ljubljani pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph ; 169.

Erika Vovk
 

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.