Jordan, Neil: Sončni vzhod z morsko pošastjo

Leto izida: 2000Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Večina bralcev si predstavlja Irsko, morda bolj iz filmov kot iz knjig kot deželo z zelenimi pašniki, ki jih razmejujejo kamnite ograje, samotne domačije pa so daleč od bučnih pubov v katerih se ve o vsakomer vse. Vendar je okolje v knjigi Sončni vzhod z morsko pošastjo, v nadaljnjem besedilu Sončni vzhod, nekaj povsem drugega. Prej je to knjiga z življenjem ob morju. Morju, ki obliva peščene sipine v bližini letoviškega mesta Bray in vzdolž njega.

Sončni vzhod zajema zgodovinsko obdobje s politično razklanostjo v Irski skozi vsa dvajseta leta, s špansko državljansko ter z Drugo svetovno vojno in je predvsem knjiga o medčloveških odnosih, ki ne dosežejo svojega najglobljega zbližanja, je pa tudi knjiga o igranju na klavir.

Sončni vzhod prevzame bralca s svojo poetičnostjo od svojega začetka do konca. Bralec dobi občutek, da je pisatelj ubesedil poezijo v prozo pri čemer mu je več do opisovanja okolja in vzdušja kot do analiziranja človeških likov. Ti so v knjigi sicer jasno prikazani, razmišljanje pa je v glavnem osredotočeno na Donala Gorea, glavnega junaka, pravzaprav antijunaka, vendar ni tako izrazito, da bi ga lahko primerjali s tokom zavesti v modernističnem romanu.

Prevladujoče čustvo v Sončnem vzhodu je Donalovo sovraštvo do očeta. Sovraži ga že zato, ker oče ni človek trdnih moralnih principov. Tako je v hotenju, da bi se poročil z Donalovo materjo prestopil iz protestantske vere v katoliško, da bi jo kasneje zopet sprejel, ker mu to koristi kot članu konservativne protestantske stranke. Iz bolj ali manj revolucionarne republikanske stranke je prestopil v protestantsko konservativno pri čemer naj bi v irski državljanski vojni po osamosvojitvi s pištolo, ki jo hrani doma, pobijal svoje nekdanje strankarske tovariše.

In vendar oče ni slab človek, vsaj v odnosu do svojih najbližjih ne. Za poučevanje klavirja priskrbi oče glasbeno nadarjenemu Donalu Rose, še ne dvajset let staro dekle, ki čez čas postane Donalova mačeha. Z Rose se poročil le zato, da bi jo zadržal za Donala. Ko izve, da je sin pobegnil v Španijo, ga doleti kap.

Donal je najbolj zapletena oseba v knjigi oseba v knjigi. V sebi je globoko razklan. Na to kaže tudi igranje ruske rulete z očetovim revolverjem. V Španijo pobegne zato, ker mu je neznosno živeti pod isto streho z očetom in njegovo veliko mlajšo ženo. Donal ne sovraži očeta samo zaradi njegovega spreobračanja, konservativnega političnega prepričanja in položaja v vladi katere predsednik De Valera vodi državo v kateri sta Kristus in Cezar kot dlan v rokavici. Oče mu s svojo vase zaprtostjo in molčečnostjo, ki si ju je mogoče razlagati tudi kot odraz zagledanosti vase, prav gotovo ni bil sposoben dajati dovolj očetovske ljubezni. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je Donalu prezgodaj umrla mati. Donal svojega sovraštva ne kaže očitno. Nasprotno, od kapi ohromelega očeta vozi na invalidskem vozičku na sprehode in ga pazljivo spravlja spat. Donal morda prav zaradi umanjkanja starševske ljubezni ne čuti do Rose dovolj močno/globoko, da bi jo lahko po očetovi smrti zadržal doma.

Rose, ki z najstnice tik pred dvajsetim letom odraste v zrelo žensko, je najpozitivnejši lik v tem trikotniku. Donala prepričuje, da je oče kljub vsem svojim zdrsom vendarle dober človek. Vendar je Rose tista, ki v knjigi pušča več vprašanj kot odgovorov. Z očetom se je poročila zato, da bi bila blizu Donalu. Toda zakaj je potem odšla iz hiše Goreovih? Ker je spoznala, da je Donal tako usodno povezan s pokojnim očetom, da se z nikomer več ne more tesneje zbližati?

Naslov knjige kaže, da je odnos med Donalom in očetom bistvenega pomena v njej. Oče ob sončnem vzhodu zakorači iz morskega dna na obalo. In z morsko pošastjo pisatelj najverjetneje ni mislil nemške podmornice, ki jo, dvigujočo se na morsko gladino pred irsko obalo, primerja z leviatanom. Pač pa je glava fiktivne ribe izrednega okusa, ki deluje med očetovim govorom kot nekakšna peščena ura, podobna glavi morske pošasti na pravzaprav že impresionističnem platnu angleškega slikarja Williama Turnerja Sončni vzhod z morskimi pošastmi (Sunrise with Sea Monsters). Za Rose v naslovu ni prostora. In kako si naj razlegamo nasprotje pri ribi: njeno odurno glavo in njeno slastno meso?

Jordan v tem svojem delu zelo na široko prikazuje pojem izdaje. Pravzaprav je tudi Donalovo življenje z Rose izdaja očeta, ki je sicer počel v svojem življenju toliko izdaj. Sončni vzhod je razen tega tudi knjiga o izdajstvu v njegovem prvinskem, vojnem pomenu. Donalu v Španiji ne preostane nič drugega kot da pristane na sodelovanje z oficirjem abvehra Hansom. Zanj mora po vrnitvi na Irsko poiskati stike s tistim krilom republikanske stranke, ki simpatizira z rajhom. Po vrnitvi na Irsko se Donal znajde v vlogi nekakšnega dvojnega vohuna. Na podlagi Hansovega pisma ga odkrijeta irska policija in pronacistično krilo republikanske stranke. Donal mora sodelovati tako z enimi kot z drugimi, vendar čuti do irske policije manjši odpor, če že ne naklonjenosti. Hansa aretirajo na podlagi Donalovega obvestila. Prav ta primer kaže, kako raznolik je lahko pojem izdaje. Donal sicer ni izdal domovine, je pa izdal strankarske „tovariše” in Hansa, ki mu je v Španiji rešil življenje.

Večina bralstva se v tej knjigi prvič seznani z nočnimi vrvicami, zvrstjo ribolova pri kateri se med oseko razpne med dve kovinski palici črevo s katerega visijo vrvice s trnki. Nanje se obeša kot vabo še žive črve in gliste. Med plimo morje v celoti zalije tovrstne vabe in ko se umakne med oseko, ribič pobere ulov. Za pripravo na to zvrst ribolova je najprimerneje, da se jo udeležita dva, držeč vsak svojo palico in vrvice s trnki med njima. Nočne vrvice se v knjigi pojavijo večkrat. Prvič že na prvih straneh knjige skupaj z očetom. Z njimi se knjiga tudi končuje kot okvir za fikcijo v kateri se pred Donalom pojavi oče. Po razgovoru, ki traja toliko časa, dokler ne pojesta ulovljene ribe z glavo pošastnega videza, a prijetnega okusa po medu, odide oče s svojo prvo ženo, Donalovo materjo s peščene sipine. Je to razumeti le tako, da Donal dokončno dozori, ker se odtrga od bremen svojega otroštva in mladosti?

Svojstveno v Sončnem vzhodu je tudi poigravanje s homoseksualnostjo, ki to ni. Tako mu prijatelj Mouse kaže, kako je treba poljubljati žensko z jezikom in vse tisto kar bi lahko že nekoliko vpeljan heteroseksualni fant pokazal mlajšemu, popolnoma neizkušenem heteroseksualnemu fantu. Niti najmanj fantovsko igrivo pa ni dogajanje med abvehrovskim oficirjem Hansom in Donalom, ki hočeš nočeš sprejme podrejeno vlogo izdajalca. Hans ga, ne samo takrat, ko gre za šifre, imenuje Scarlett tako kot se imenuje glavna junakinja iz filma V vrtincu, medtem ko sebe poimenuje Rhett, pač po glavnem junaku iz tega filma. Pri tem nikakor ne gre za porazdelitev vlog v homoseksualnem odnosu med erastom in ugodnikom kot bi to imenoval Anton Sovre, ampak za omalovaževanje tudi z vidika seksizma.

V romanu je zaslediti tudi grotesko, ki deluje kot izrazit primerek zdravega angleškega humorja. Republikanci, ki so se v svojem nepomirljivem sovraštvu do Angležev povezali z rajhom, so se domislili, da bi vrgli v zrak londonski muzej voščenih lutk, saj da so tam vsi na kupu od kraljevske rodbine do Churchilla, uglednih članov parlamenta in vojskovodij.

Da je Sončni vzhod sodoben roman, v katerem prevzemajo avtorji pojme iz fizike 20. in 21. stoletja kot na primer Michele Houllebeck s svojimi Osnovnimi delci in Mojca Kumerdej s Temno snovjo, dokazujeta tudi strokovna izobrazba abvehrovca Hansa in njegovo prvotno službovanje, saj je kot fizik služboval pri slovitem Heisenbergu, očetu Heisenbergovega principa nedoločenosti, osnovnim postulatom kvantne mehanike. Ta princip Hans s pridom uporablja pri svoji protiobveščevalni raboti. Na Heisenbergovem članku iz leta 1927 temelji tudi Hansov ključ za šifriranje vohunskih pisem. Poznavanje Heisenbergovega principa nedoločenosti se v knjigi odraža tudi v tem, da sta v trikotniku Donal - oče - Rose prva dva globlje obdelana kot ona.

Roman ima svoje stilistične posebnosti. Najbolj očitna je, da Donal očeta poimenuje z osebnim zaimkom: on. Ne uporablja niti splošnega naziva oče, kar seveda kaže, kako tuj mu je oče. V Sončnem vzhodu ni najti oznak za premi govor, kar pa se pojavlja tudi drugod v sodobni prozi. Pogosto je zaslediti tudi to, da poteka premi govor v strnjenem stavčnem sosledju kar brez ločevanja pogovora med posameznimi osebami v vrstice. Strukturna posebnost romana je v tem, da potekata v njem vse do konca prvega poglavja dve zgodbi z istim glavnim junakom. Ena zajema Donalovo življenje v Irski, drugo pa njegove doživljanje v španski državljanski vojni, pri čemer avtor navadno ne razmejuje z odstavki dogajanja v Španiji od dogajanja v Irski.

Sončni vzhod daje mnogo asociacij – reminiscenc na knjige in tudi filme, ki so nastajale pred njo in po njej. Trikotnik med očetom, sinom in mlado žensko, ki je po letih bliže sinu kot očetu, z očetovega vidika opisuje roman Howarda Springa Moj sin, moj sin, ki je nastal več kot petinpetdeset let pred Sončnim vzhodom. Knjiga katalonskega pisatelja Jaume Cabréja Confiteor, ki je izšla sedemnajst let po Sončnem vzhodu, podaja tragiko prepada med očetom in sinom, veliko pa je v njej igranja na violino. Če je za prvo knjigi mogoče reči, da je Jordana prevzela omenjena Springova knjiga, je še verjetneje, da se je Cabré zgledoval po Jordanu. Pri opisovanju čakanja ujetih članov internacionalnih brigad na ustrelitev pred zidom marsikateri bralec pomisli na Sartrovo novelo Zid.

Knjiga Sončni vzhod sodi med tiste, ki jih je treba večkrat prebrati. To spozna bralec, če že ne prej, pa takrat, ko prebere spremno besedo Tine Mahkota z naslovom Očetje in sinovi, revolucionarji in reakcionarji, ki je knjigo tudi prevedla. Prevajalka je v odnosu med Donalom in očetom našla prispodobo političnih razmer v Irski pri čemer naj bi oče predstavljal staro, okostenelo Irsko, njegov sin Donal pa porajanje sodobne Irske.

Za zaključek: koliko bralcev se je med branjem Sončnega vzhodu spomnilo Turgenjevega romana Očetje in sinovi, ki so ga prebrali v rani mladosti?

In: koliko očetov ali sinov med bralci je preizprašalo svoj odnos do sina ali do očeta? In koliko mater med bralkami je videlo v sebi Rose pri poizkusu izboljšanja odnosov med možem in sinom/očetom in bratom?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.