In memoriam IVAN VOLARIČ FEO - Najlepša jutra so zjutraj

Leto izida: 2006Področje: PoezijaCiljna skupina: odrasli, starejši

Tema
mi je odkrila 
najlelpše slike

Tišina
mi je podarila
posluh

kakor me je
prazen bel list papirja
naredil za pesnika.

(Pesem  Samopodoba iz pesniške zbirke Žalostna sova Iva VOLARIČA FEA.

 

 

 

 

Foto: Matej Leskovšek/siol.net
Vir: http://www.siol.net/kultura/novice/2010/08/deja_umrl_je_ivan_volaric_feo.aspx

Ivo Volarič Feo – pesnik, glasbenik, performer, pisatelj, član društva slovenskih pisateljev: duhovit, oster, neprizanesljiv zapisovalec misli in domislic, liričen, a  nemalokrat nemilo, brez olepševanja ali kakršnekoli kurtoazije direkten in vulgaren, mojster jezika; ne toliko kritik, kot  izzivalec povprečnosti in mlačnosti aktualne družbene scene ( ki ji nikoli ni scela pripadal );  mečevalec z besedo, angažiran sto na uro ( Slovenci so se  osvobodili / izpod tujega jarma / in si nadeli svojega ); pronicljiv, brezsramno iskren pesnik. Nič vmesnega ni v njegovem pisanju, ko ga bereš se nasmeješ ali ti je do bolečine lepo: »med pticami hodim / med mrtvimi pticami hodim / odet v lastno meso / na ljubezen točim v čašo / glineno in okrašeno / zavoljo ljubezni pijem / brezglavo brez mere …. Zavoljo ljubezni pesniki tudi pišejo …Zavoljo »ljubezni za nič« ( tisti, ki so poslušali ali brali Pirjevca, vedo kaj je za tem). Nikoli ni bil v središču, a vselej vseprisoten obrobnež. V časih, kakršni so bili tam v šestdesetih in  sedemdesetih, ko se je pojavil na straneh Tribune, Dialogov, Primorskih srečanj, Problemov, na Radiu Študent … je veljal za čudaka. - Pozneje ga je  literarna kritika  ocenila za pesnika socialnega angažmaja, konceptualista, pisca konkretne poezije, mojstra eksperimentov z jezikom.  Tudi sam je dejal, da je njegova bolezen poigravanje z jezikom.  Lahko bi rekli tudi ljubezen.  Feo se pod svojo vitalistično, ironično in včasih robato držo ni trudil skriti svoje nežne sredice. Niso brez sentimenta njegove pesmi, le v eni zbirki niso zbrane.  V prav vseh  zbirkah so pomešane med druge pesmi: …plivkaj morje plivkaj / nisi dovolj globoko / za mojo bolečino / ( mar res nisi moglo o morje vsaj malo počakati  – zadnji stihi pesmi Debeli rtič iz zbirke Žalostna sova.  In smrt se je počasi kradla v njegovo pesniško izpoved: noč mine / mine v jutro / jutro mine v dan / dan mine v noč / rojstvo mine v življenje / življenje mine v smrt / in smrt ne mine / ne mine nikdar  -  iz  zbirke T'guwrš od t'grš, 2008. 

Ivan Volarič Feo se je rodil leta 1948 v Sužidu pri Kobaridu in tam tudi preživel večino življenja. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral arheologijo in primerjalno književnost, a ni doštudiral. Potegnilo ga je v literaturo in na glasbeno sceno. Pridružil se je legendarnemu ansamblu Buldožer.

Pozneje se je pridružil Marku Breclju in kot Duo zlatni zubi sta nastopala po vsej bivši Jugi.
Imel je lastni bend  Feo&The Schmidt's. Nastopal je s  Salamandro  Salamandro ter z drugimi skupinami.

Svoj pesniški prvenec Desperado Tonic Water je izdal  leta 1975 – knjigo odličnih  haikujev in  feikujev, kot jih je duhovito  imenoval. 

Njegovih pesniških zbirk, revijalnih objav,  glasbenih nastopov, filmske glasbe, avtorstva in soavtorstva  besedil,  filmskih vlog,  performansov, likovnih  dosežkov (soavtorstvo ovitka  prvega LP-ja  Buldožerjev, likovna oprema  ovitka za knjigo Despotov Volarič, 1992 in ovitka za knjigo kratke proze Antofagast, 1998, samostojnih  razstav --- je za drobno tipkano stran.
Življenje si je skrojil  po svoji meri, preživljal se je in  za  ceno preživetja počel vse živo: živel je v hipijevski komuni, bil je zavarovalni agent, poštar, učitelj plavanja, zidar, prodajal je srečke, bil je gozdni delavec, pastir, hlapec, nočni portir, pletilec košar, funkcionar in sodnik in  kolesarski dirkač, nastopil je v kar šestnajstih slovenskih filmih,  kar nekaj let je sodeloval pri arheoloških izkopavanjih, gojil je koze in konopljo, pa spisek še vedno ni popoln ….

Živel je po svoje, kolikor mu je je to dopuščalo življenje. Njegova zadnja pesniška zbirka Žalostna sova je izšla leta 2005. Nekje, nekoč je omenil, da ima neskončno rad ptice. In ta njegova zadnja ptica-knjiga je žalostna. Po mnenju mnogih je to njegova najboljša zbirka. Ja, najboljša je in najnežnejša, v njej se vedé ali nevedé  že naraho poslavlja:  z vsakim poljubom se  zdi / kot bi odpadel list z drevesa / in ohladilo se bo / jesen je mimo / skoraj se že sliši / škripanje zime ( pesem  Poljub ).

Umrl je 9. avgusta 2010. Vedel je. V silni finančni in vsakršni stiski  je dočakal konec. Navajen vzdržati.

Na Metelkovi v Ljubljani smo brali njegove in svoje pesmi in zbrali nekaj malega od vstopnine . Premalo in predvsem - prepozno.

Leta 2008 je na razgledišču Žlejžen nad vasjo Čadrg rekel: «Nismo živeli prav dolgo časa, toda umirali smo z vsemi močmi in z vso voljo«.


Erika Vouk

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.