Houellebecq, Michel: Osnovni delci

Leto izida: 2002Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Zopet ena izmed knjig z naslovom iz fizike dvajsetega in enaindvajsetega stoletja!

Osnovni delci so nedvomno kljub obilo opisov sladostrastja kompleksna, intelektualno zahtevna knjiga. Zahtevna tudi za zahtevne bralce. V tej knjigi se prepletata dve izrazito nasprotujoči se skrajnosti človeškega delovanja: na eni strani spolnost v vsej svoji elementarnosti, na drugi pa področji znanosti kot sta kvantna mehanika in genetika ob sožitju s humanistično filozofijo.

V romanu sta predstavljeni zgodbi dveh polbratov, ki imata skupno mater. Ta se je v hipijevskem obdobju odrekla obeh otrok, rojenih v dveh različnih zakonih, ker naj bi ji materinstvo jemalo osebno svobodo. Zato in zaradi vsega, kar je prestal v internatu, je prvorojeni Bruno, zatem gimnazijski učitelj francoske književnosti, ki se poskuša tudi kot pisatelj, spolni zasvojenec, ki najde svoj mir v ustanovi za duševno bolne. Drugorojeni Michel, fizik, sicer mednarodno ugledni znanstvenik na področju molekularne biokemije in humanistični mislec, pa se zdi brez čustev. Očitno mu babičina ljubezen ni mogla odtehtati materine ljubezni v najnežnejših letih.

Osnovni delci so antiroman z antijunaki kot sta omenjena oba glavna nosilca dogajanja z njuno materjo vred. Vendar knjiga, kar zadeva medčloveške odnose, ni popolnoma črna. Človeško svetla lika v romanu sta obe ženski, razumevajoča Brunova Christiane in lepa in poduhovljena Michelova Annabelle, ki v življenju ni doživela velike ljubezni, tudi z Michelom ne.

Pri krajših opisih v knjigi je najti svetle človeške like, med katerimi je učitelj očeta Janine, matere obeh polbratov. S prefinjenim občutkom za presojo nadarjenosti učenca je znal prepričati otrokova nepismena starša, da morata sina spraviti iz zaostalega podeželja. Po vsem sodeč je uredil vse potrebno, da je otrok dobil štipendijo za nadarjene. Tudi glavni nadzornik internata Cohen v katerem se starejši znašajo nad Brunom, se odreče ravnateljevanju, ker se čuti poklicanega, da ščiti mlajše pred nasiljem starejših gojencev. Kot razumevajočega in uvidevnega človeka lahko pojmujemo tudi Desplichina, Michelovega nadrejenega, ki ne le občuduje njegove izvirne poti v raziskovalnem delu, ampak ga skuša razumeti tudi kot človeka.

Ena od značilnih posebnosti knjige so že kar aforistično oblikovane misli. Osnovni delci v tej knjigi so lahko prav te misli, saj bralca navajajo na globlja razmišljanja o življenju. Kot na primer: Beseda povezuje, lahko pa tudi razdvaja. Ali: …Ljubezenske vezi so večne. Dobra dela nas povezujejo, slaba nas ločujejo. …

Filozofski del Osnovnih delcev je Houellebecq napisal bodisi v esejistični obliki ali pa ga je prenesel v Michelova razmišljanja. Miselna osnova v Osnovnih delcih je humanistično razmišljanje o zatonu zahodne civilizacije, pa naj bodo to Houellebecqova domovina Francija, socialno demokratska Švedska ali ZDA. Kapitalizem, Houllebecq ne uporablja oznake neoliberalizem, je povzročil odmiranje starih vrednot, kot je na primer družina, v vedno večjo praznino pa je prinesel čredniško potrošništvo kot neke vrste uteho, recimo kar kot krmo za svinje in individualnost. Bruno in Michel nista odtujena od soljudi samo zaradi pomanjkanja materinske ljubezni, ampak tudi zaradi narave kapitalizma kot takega. Po pisateljevem mnenju je ena največjih tragedij človeka želja v vseh njenih oblikah, na kar so opozarjali že antični in budistični misleci. In prav potrošništvo povečuje željo preko vsega.

Houellebecq opravi tudi z religijo za katero sicer nekajkrat v knjigi trdi, da nobena družba ne more obstajati, ne da bi jo povezovala os katerekoli religije, proti koncu knjige pa islam označi kot primer religije brez prihodnosti, kakršno je tudi krščanstvo in vse ostale.

Prav z vsem pa z avtorjem ne moremo soglašati. Prav gotovo da ne takrat, ko v romanu večkrat ponovi, da je staranje proces odmiranja in razpadanja. To sicer z biološkega stališča nedvomno drži, kar pa še ne pomeni, da človek miselno v starosti ne more biti več ustvarjalen. Primerov za to je na pretek. Skozi celotno pisano zgodovino človeštva! Vsekakor pa lahko označimo Osnovne delce kot knjigo, kjer se eros in tanatos prepletata kot v malokateri knjigi. Pri tem ne gre le za staranje, ampak tudi za samo smrt: babici obeh polbratov, njuna mati, Christiane, Annabelle in proti koncu knjige še sam Michel

Spolnost je v Osnovnih delcih razen na samem koncu knjige, vsaj kar zadeva Bruna, tako rekoč stalnica. Opisov spolnosti v tej knjigi se ne bi sramovali niti avtorji kot so Thornton Wilder, D. H. Lawrence, Alberto Moravia in še toliko drugih. Čeprav opisuje Houellebecq v tej knjigi spolno življenje marsikdaj z jezikom ulice in izgleda, kot da prav uživa v tem, zavzame do njega kot obliko udejanja svobode vendarle kritično mnenje. Tako označuje pojem svobodne ljubezni v šestdesetih letih in tudi kasneje, kot uresničljivega predvsem za tiste pripadnike obeh spolov, ki so navzven privlačni, medtem ko ostalim preostaja le samozadovoljevanje, kar je nekoliko karikirano, vendar le ni tako daleč od resnice. Avtor ugotavlja tudi primere, ko so otroci tistih, ki so se šli v šestdesetih letih svobodno ljubezen, v devetdesetih letih prejšnjega postali serijski morilci. Čeprav gre za posamične primere, pa bralec ne more oporekati pisatelju, da tako imenovana svoboda, ki temelji na sproščeni spolni izbiri, ne zagotavlja sreče in globljega spoznavanja smisla življenja. Da Houellebecq ni seksist, lepo dokaže z Michelovim razmišljanjem, v čem vsem je ženska popolnejša od moškega: „… ženske so bile občutno boljše kot moški. Bile so nežnejše, bolj ljubeče, sočutne, bolj blage, mnogo manj nagnjene k nasilju, egoizmu, potrjevanju samih sebe, krutosti. Poleg tega so bile razsodnejše, inteligentnejše in bolj delavne”. … Razen tega v tem svojem delu dvakrat navede z velikimi črkami natisnjen slogan: „JUTRIŠNJI DAN BO V ZNAMENJU ŽENSK”.

Osrednja osebnost romana pa ni toliko Bruno s svojim nenasitnim libidom. Nedvomno zna tudi on kritično razmišljati, vendar je miselno bogatejši Michel. Ta, sicer fizik, sodeluje v mikrobioloških in genetskih raziskavah ter skuša najti povezavo med kvantno mehaniko in strukturo makromolekul, kar njegovim kolegom v mednarodnih krogih ne pade niti na misel. Prav zato ga njegov šef Displechin občuduje in mu daje brezpogojno podporo. Michel bi rad s spremenjeno delitvijo celic, tako imenovanim podvajanjem – programiranimi mutacijami - nadomestil naravni genetski proces, katerega posledica je homo sapiens z vsemi svojimi nedorečenostmi: z nasprotji / razklanostjo v samem sebi, z vsemi pomanjkljivostmi in seveda z možnostjo izrojenosti. Skratka, Michel želi z molekularno biokemijo ustvariti NOVEGA ČLOVEKA, kar mu v knjigi tudi uspe. Sam pa kot antični grški filozof naredi samomor, saj pripada homo sapiensu, ki kot človeška vrsta v nekaj desetletjih po njegovi smrti dostojanstveno in bolj ali manj brez prelivanja krvi izumre. S tem ko Houellebeck prepušča nadaljnji razvoj človeštva višji vrsti, zaide v področje znanstvene fantastike, vendar mu je treba priznati, da pri tem ni neusmiljen darwinist. Daleč od tega! Houellebecq je v svojem romanu neprimerno bolj prizanesljiv do izginotja človeštva kot Kajn v istoimenskem Saramagovem romanu, ki je bil objavljen devet let kasneje.

Osnovni delci bi lahko vplivali na nekatere pisatelje. Tako morda tudi na Mojco Kumerdej v prvi zgodbi Jetrnik iz knjige Temna snov, zlasti pa na veliki roman trenutno najuspešnejšega katalonskega pisatelja Jaume Cabréja v knjigi Confiteor (slov. Izpovedujem se). Obe knjigi sta izšli trinajst let po Osnovnih delcih. Kumerdejeva v zgodbi Jetrnik, prvi izmed kratkih zgodb v knjigi Temna snov, poznavalsko opisuje delitev celic pri nastajanju zarodka, kar je prav Michelovo osnovno delovno področje in življenjska preokupacija. V romanu Confiteor pa Cabré postavi v osrednji okvir dogajanja dva najboljša prijatelja, od katerih je eden izreden jezikoslovec, drugi pa sicer priznan violinist, ki se brezuspešno poskuša v pisateljevanju. Tudi na Confiteor je treba gledati kot na roman z izrazito humanistično osnovo. Pred bralcem se zvrsti 700 let evropske zgodovine od inkvizicije do povojne vatikanske pomoči najhujšim esesovskim zločincem iz Auschwitza. Strukturno gledano, če k temu prištejemo še Cabréjevo že kar enciklopedično poznavanje violine, kaže Confiteor z Osnovnimi delci podobnosti, ki niso mogle nastati zgolj po naključju.

Ob branju Osnovnih delcev se porajajo pri bralcu primerjave tudi s knjigami, ki so nastale pred izidom te knjige. Na primer: glavno junakinjo v knjigi V Sibirijo Pera Pettersona, ki je nastala dve leti pred Osnovnimi delci, nenehno zebe, kar je posledica pomanjkanja materine ljubezni, ciganka Pilar v Hemingwayevem romanu Komu zvoni, nastalem skoraj petdeset let pred Osnovnimi delci, modruje, da je težko ljubiti, če si lep samo od znotraj.

Osnovni delci so knjiga, ki jo je treba prebrati večkrat že zaradi razmišljanj o civilizaciji, ki odhaja in o ljudeh ter življenju na splošno. Vsekakor pa že med prvim branjem te knjige ne moremo kar tako zavreči ocene avtorja s spleta: „Houllebecq je (trenutno) največji francoski literarni izvozni artikel, nekateri pa pravijo, da je tudi največji živeči pisatelj.”

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.