Demšar, Avgust: Otok

Dve poglavji tridelno grajenega romana sta naslovljeni Skrivnost zaklenjene sobe. To je idejno jedro novega Demšarjevega kriminalno-detektivskega romana, način njegove postavitve. Sprožilo zgodbe je povabilo premožnega para srednjih let trem parom v kamnito vilo na otoku. Dva člena parov sta bila nekoč v prijateljskem odnosu z gostiteljico, tretji člen je v sorodstvenem odnosu. Kljub preglednosti njihovega skupnega druženja in čeprav je med gosti tudi kriminalistka Nika, pride do nepojasnjene smrti. Umre gostiteljičin brat. Je smrt naključna ali nasilna? Bi jo lahko sprožil kdo od zunaj, čeprav svojstvena lega kamnite vile to težko dopušča? Primer se zaradi pomanjkanja dokazov zapre, a je čez nekaj mesecev zaradi nenavadnega sovpadanja drugih dogodkov/smrti, s katerimi so povezani bivši dopustniki, spet v obravnavi.

Dogajalni prostori so otok, Gorenjska s Kranjem, Štajerska z Mariborom, Drava, Sava, posredno pa tudi tujina. Govorimo lahko o pahljačasti gradnji romana z zelo dobro podano psihološko motiviko. Vse literarne osebe – od glavnih do stranskih  – so plastično upodobljene in prepričljive. Izvrstni dialogi nas popeljejo v bogato polifonijo doživljanja, čustvovanja in razmišljanja, ob tem pa razčlenjevanja zank, v katere se tako hitro ujame človekov um. Pogledati na stvar z drugega zornega kota, to je tisto, kar polaga na srce svojim sodelavcem inšpektor Vrenko. A ve, da bo vsak od njih pripomogel k sestavljanju mozaika po svoje, tudi z najbolj nenavadnimi razmisleki in napakami v razmišljanju. Dokler se primer ne razreši, je tudi neverjetno mogoče.

Vsevednega pripovedovalca v običajnem pomenu besede nimamo, lahko pa govorimo o prisotnosti kronista, ki z nevtralno držo zarisuje prostore, dogodke in občutja. Sicer pa se glediščne točke premikajo z ene osebe na drugo, kar poteka naravno in nemoteče, hkrati pa vznemirljivo, saj pripovedovalec vešče razpira živo tkivo sveta.  

Otok ni poimenovan, a zdi se nam, da smo na njem že bili. Lahko ga razumemo kot metaforo zaklenjene sobe, a prav tako ne bo narobe, če rečemo, da je otok svet. Le kako zdaj po njem stopata 51-letni varilec Franc Vurnik in 58-letna kuharska pomočnica Ljudmila, zelo živo upodobljeni stranski osebi romana?  

"Vera nudi neprimerno več. Mislim, da je umetnost odraz globoke vere. Največje umetnine niso nič drugega kot molitve, kot priprošnje k bogu in poklon neznanski sili, v primerjavi s katero smo ljudje manj kot nič."

(Str. 98)

Lidija Gačnik Gombač

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.