Calvino, Italo: Baron na drevesu

Leto izida: 2010Področje: Zgodovinski in vojni romaniCiljna skupina: odrasli, starejši

Fikcija igra v literaturi posebno vlogo. Po eni strani avtor želi z njo povečati izrazno moč zapisanega, po drugi strani pa se mora zavedati, da bo z njo odvrnil določen krog trdo realističnega bralstva, ki so mu skoki v domišljijski svet tuji, če že ne nesprejemljivi. In vendar so prav knjige, ki zajemajo fikcijo, med najbolj branimi. Tako kot morda najboljša knjiga iz sveta fikcije, Oscar Wildova Slika Doriana Graya. Razen te pa so še E.T.A. Hofmannova Življenje mačka Mura ali Bulgakovova Mojster in Margareta. In še toliko in toliko drugih.

Baron na drevesu, v nadaljnjem besedilu samo Baron, kaže neko daljno podobnost s knjigo skandinavske pisateljice Selme Lagerlöf Čudovito potovanje Nilsa Holgersona, ki je izšla petdeset let pred Baronom. V njej glavni junak, sprva poredni deček, doživi, leteč na divji gosi, osebnostno preobrazbo; začenja spoznavati svojo domovino in s tem tudi življenje.

V Baronu dvanajstletni baronet Cosimo iz odpora, ker ni hotel jesti jedi s polži, pobegne na drevo in skače od drevesa do drevesa. Sčasoma dozori v moža, ki si v zrelih letih z drevesa dopisuje s francoskimi racionalističnimi velikani kot sta Diderot in Rousseau in se pogovarja tudi s samim Napoleonom, ne da bi se vsaj enkrat spustil na tla. Še ena primerjava se bralcu ponudi iz samega otroštva. Baronet Cosimo v svoji izredni spretnosti, z občutkom za ravnotežje in ne nazadnje s fizično močjo spominja na Tarzana, vendar seže Cosimo, ki živi v sredozemskih gozdovih, veliko globlje od kralja džungle. No, avtor sam primerja Cosima kot lovca v oblačilih, sešitih iz živalskih kož, z Robinsonom, vendar je tudi v tem Cosimo veliko več kot Robinson, sicer vzorčen primer gospodarske samozadostnosti.

V prvi polovici knjige je bolj ali manj veliko vedrine in igrivosti pri opisovanju Cosimovih skokov z drevesa na drevo, kot da gre za razgibanost Vivaldijevih partitur. Pri tem pa Cosimo spoznava svoje okolje in se uči. Baron je tako tudi prava študija botanike dreves. Zato gre pri Baronu bolj za opisovanje na več področjih kot za prelivanje poezije v prozo, čeprav tudi te odlike postmodernega romana v tej knjigi ne manjka. Več modrosti je najti v drugi polovici knjige.

Cosimo spominja na klasičnega junaka. V vsem, tudi po svoji zunanjosti, je enkraten. Čeprav je predstavnik osovraženega aristokratskega sloja, ga širše okolje sprejema z občudovanjem in s hvaležnostjo, čeprav sta ga sprva obdajala odpor in nezaupanje. Najprej dečki, ki rabutajo sadje in ga spočetka zmerjajo z jedcem peciva, zavidajoč mu rapir, ki ga nosi že kot mladoletni plemič. Deloma zaradi Cosimove spretnosti med vejami, še bolj pa zaradi njegovega naravnega vedenja kaj kmalu izgine pregrada med njim in njimi. Cosimo prevzame tudi ostale vaščane, saj jim je v veliko pomoč kot dober svetovalec pri delih v vinogradih, v oljčnih nasadih in na poljih (uvajanje namakalnih sistemov), kot organizator gašenja gozdnih požarov in strateg v spopadu z mavrskimi, berberskimi in maroškimi pirati (v nadaljnjem besedilu samo pirati). Tudi plemstva sčasoma več ne moti njegov nevsakdanji način življenja, ampak se spoštljivo klanja pred njim že zaradi njegove pripravljenosti pomagati celo njim (primer španskih izgnancev na drevesih). Marsikdo med plemstvom ga občuduje zaradi njegove izredne omikanosti, izobrazbe in razgledanosti, ki jih je pridobil kot erudit, študirajoč na drevesu. Kar je bistveno za Cosima, on ni samo akrobat med drevesnimi krošnjami, on ni samo izreden poznavalec narave, on ni samo vrhunski, mednarodno ugledni naravoslovni in še bolj družboslovni intelektualec, Cosimo je predvsem družbeno odgovorna osebnost. In prav v tem je bistvo romana: živeti in se razdajati za druge, kar je najvišja moralno etična vrednota.

Cosimo, ki je sicer (preveč?) blizu ideala popolnosti, ima vendarle tudi človeške slabosti. Ko pride pomlad, nedvoumno vzdihuje med krošnjami, tako da lahko meščani, še najbolj pa meščanke slišijo izraze njegovega koprnenja. Ko se ljubezen njegovega življenja Viola, hči sosednjega plemiča, občasno odmika od njega, izgublja glavo in se ji brez razloga opravičuje. Ko pa ga  Viola dokončno zapusti, se mu za nekaj časa, za razliko od Hamleta, dobesedno zmeša. Kar bi mu bilo mogoče vendarle očitati, je to, da si izmišlja in prenareja svoje dogodivščine, kot da je lažnivi kljukec, baron Münchausen.

Baron zgodovinsko zajema obdobje racionalizma, francoske revolucije, Napoleonove vladavine in na koncu še restavracije. Predvsem pa je to knjiga o racionalizmu, logičnem nadaljevanju renesanse. Cosimo nastopa v knjigi tudi kot praktični mislec v duhu racionalizma. Lep primer Cosimovega praktičnega racionalističnega in hkrati globoko humanističnega razmišljanja je odločanje o usodi Viteza Advokata, očetovega polbrata, ko spozna, da stric izdaja piratom datume izplutja genovskih ladij in kakšen tovor prevažajo. Če bi ga ovadil, bi strica neizogibno obsodili na smrt. Cosimu se ubijanje upira, saj je z drevesa gledal usmrtitev razbojnika Giana dei Brughija. Povrh tega pa Cosimo še upošteva, da bi stričeva smrtna kazen ugonobila očeta, ki je imel polbrata nadvse rad. Zato izdela načrt, po katerem obmorski prebivalci presenetijo pirate in jih uničijo, stricu pa razjarjen pirat odseka glavo, misleč, da stric igra dvojno vlogo. Moč Cosimovega razuma, trdne volje in globokega humanizma se pokaže z odločnim nasprotovanjem Violi, pri čemer se dobro zaveda, da lahko izgubi s svojo doslednostjo tudi njo. Viola namreč zahteva brezpogojno ljubezen, katere posledica je tudi osebnostni propad dveh mladih častnikov vojnih mornaric tedanje Evrope, tekmecev za njeno ljubezen.

Cosimo preživi veliko večino svojega življenja na drevju, ker da se z višine bolje vidi. Da, s fizikalnega in v prenesenem pomenu tudi s sociološkega vidika. Vendar pa nobena višina ne more nadomestiti pristnega medčloveškega stika, pa naj bo to poučevanje latinske slovnice, strokovni razgovor o namakalnih sistemih ali ljubezenska igra v vsej svoji celovitosti. V te namene je vendar potrebno imeti človeka neposredno poleg sebe. Kot da bi se avtor zavedal poduka, ki sledi iz anekdote o Rousseauju in Voltairu. Rousseau v njej Voltairu navdušeno razlaga o vrnitvi k naravi, Voltaire pa se po končanem razgovoru spusti na vse štiri in se splazi vstran.

Skakanje z drevesa na drevo in plezanje v vrtoglave višine naj bi simboliziralo svobodo. Vendar je treba pri tem upoštevati, da sta lahko že najmanjša nerodnost ali nezbranost usodni. Je avtor hotel z neznosno lahkotnostjo (prosto po Kunderi) skakanja z drevesa na drevo povedati tudi to, da ima vsaka svoboda svoje meje in da se je treba tega zavedati slehernega trenutka?

Pri opisovanju družbenih slojev je Calvino neizprosen. Tako ima podeželsko delavstvo pri Calvinu tudi temno stran: potujoči sodarji in pletarji se ponoči lahko kaj hitro spremenijo v razbojnike, plemstvo je povečini nerazgledano, zdolgočaseno in vneto le za iskanje užitkov in zabave.

Pri opisu galerije človeških likov v Baronu se Calvino ne spušča v poglobljene, predvsem pa zapletene analize in vendar te plastično zaživijo pred bralcem. Najbolj je to očitno pri družini, ki ji pripada Cosimo. Oče bi rad za vsako ceno postal vojvoda, zato se oženi z nemško govorečo tujko, ki je nadarjena za vojaške veščine, sicer pa je razumna mati. Njegov polbrat Vitez Advokat, deluje kot nekakšen stric Lester v TV nanizanki o družini Adams. Je nesposoben za vsako delo, a izredno nadarjen za teoretična reševanja problemov z namakanjem obdelovalnih površin. Cosimova sestra Batista je prava sadistka. Pripravlja na pogled okusne jedi z ogabnim okusom in jih ponuja z igrano prijaznostjo. Skratka, izjemo predstavlja le mlajši Cosimov brat, ostali člani družine so groteskno prikazani, kot da gre za v literaturo presajene nekakšne Tisnikarjeve in Repnikove podobe.

Pri omenjanju likov v Baronu ni mogoče iti mimo razbojnika Gian dei Brughija, že na pogled grdega, čigar lakota za branjem preide na Cosima, ki prav zaradi tega postane učenjak par excellence.

Najmočnejši ženski lik v Baronu je Viola. Že kot deklica je uporna, ko divje jaha s svojim ponijem po brezpotjih, da bi se izognila strogim in neživljenjskim guvernantam. Poroči pa se vendarle s premožnim povprečnežem, tako kot tudi Batista, ki naj bi predstavljala de Sadovo inačico racionalističnega razmišljanja in delovanja. Še najsvetlejši ženski lik je španska plemkinja Ursula. Po lepoti na moč podobna Violi. Dovzetna je za branje filozofske literature, vendar tudi ona izbere prizemljeno življenje v dobesednem in v prenesenem pomenu. Kot da ženske ne bi mogle biti revolucionarke! Pa menda ja ne, da je Calvino mediteranski seksist, ne da bi se tega sploh zavedal?

Spremna beseda Mladena Dolarja je tako mojstrsko napisana, da se bralec lahko sprašuje, če ni Dolar globlje dojel Barona, kot ga je sam avtor. Vsekakor pa omogoča razumeti knjigo pri velikem delu bralstva globlje, kot bi jo sicer.

Baron sodi med knjige, ki jih je potrebno večkrat prebrati, vendar je ob tem potrebno tudi dokaj dobro poznati zgodovino in vsaj osnove filozofije. Kot primer za to naj bo anekdota o srečanju med Cosimom in Napoleonom, ko ga slednji pobratno kot pri legendi o Aleksandru Velikem in Diogenu, kjer je Diogen tisti, ki reče Aleksandru, naj mu ne zakriva sonca. In: tudi v tem primeru Napoleon izreče stavek z enakim pomenom kot Aleksander: če ne bi bil Napoleon, bi želel biti baron na drevesu.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.